RAČUNOVODSTVO PAVLIHA

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE POTREBNE ZA POSLOVODNO ODLOČANJE - STROŠKI

Dobrih poslovnih odločitev si ni mogoče zamisliti brez poznavanja stroškov. Informacije o stroških nam daje stroškovno računovodstvo. Stroškovno računovodstvo mora biti pravilno organizirano, da lahko daje ustrezne in pravočasne informacije.

Čezdalje večji pomen pridobiva načrtovanje stroškov, ker olajša začetne odločitve in podano je sodilo za presojanje uresničenih stroškov. V zvezi s tem se pojavlja problem odgovornosti za stroške.

Stroške tako lahko raziskujemo in iščemo izboljšave. Stroške ne obravnavamo samo po obsegu in vrstah, temveč preučujemo kako se gibljejo glede na obseg poslovanja, primerjamo stroške v obdobjih in potrebnost posameznih vrst stroškov.

RELATIVNOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ O STROšKIH

Stroški so cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa. Torej so zmnožek potroškov delovnih sredstvev, predmetov dela, storitev in delovne sile z njihovimi cenami.

O stroških ne moremo govoriti kadar :

Poznavanje kriterijev za določanje stroškov je potrebno zato, da vemo kateri znesek je strošek in kateri odhodek, to pa je velikega pomena pri kalkuliranju. Za namene kalkuliranja so pomembni samo stroški, ki so nujno potrebni za proizvodnjo oz. opravljano storitev. Zneskov ki niso stroški ampak samo odhodki, ne moremo prevaliti na kupca, ampak se pokrivajo iz poslovnega izida iz rednega delovanja.

Poznavanje stroškov je pomembno tudi iz davčnega vidika, saj davčna zakonodaja dopušča, da se pri izračunu davčne osnove upoštevajo samo tisti zneski, ki so nujni za izvajanje poslovnega procesa.

Stroške lahko preučujemo za različne namene. :

NA VRH

RAZVRŠČANJE STROŠKOV

Obravnavanje stroškov je vedno potrebno prilagoditi namenu. Če preučujemo stroške z namenom ugotavljati usešnosti vodje enote, upoštevamo samo tiste stroške, na katere lahko ta vpliva. Pri presoji ali je ugodnejša nabava ali lastna proizvodnja, upoštevamo le odločujoče stroške. Vse stroške upoštevamo pri izračunu prodajne cene.

Zato razvrščamo stroške po različnih vidikih :

NARAVNE VRSTE STROŠKOV

Glede na prvine poslovnega procesa, tj. delovna sredstva, predmeti dela, delovna sila in tuje storitve

ČASOVNI VIDIK, T.J. NAČRTOVANI STROŠKI IN URESNIČENI STROŠKI

Pri predračunskem in obračunskem zajemanju se mora uporabljati enaka metodika. Ta način razvrščana je zelo pomembne pri odločevalnem nadzoru. Uresničene stroške ugotavljamo na podlagi knjigovodskih evidenc. Načrtovane stroške pa določamo na podlagi :

Pri ugotavljanju odmikov od načrtovanega je treba upoštevati tudi to, kako smo prišli do načrtovanih stroškov.

Nekateri načrtovani stroški vplivajo tudi na velikost obračunanih stroškov. To so amortizacija in dolgoročne rezervacije.

IZVIRNI IN IZPELJANI STROŠKI

Obvladovanje organizacije je lažje, če je razdeljena na manjše enote (stroškovna, prihodkovna, dobičkovna, naložbena mesta). Med seboj so povezana, kar povzroča na eni strani stroškovni in odhodki tok, na drugi pa prihodkovnega.

Stroški posamezne enote so lahko posledica sodelovanja znotraj ali zunaj organizacije. Takšna vrsta spremljanja stroškov je pomembna ko so posamezne enote pri odločitvah samostojne, odločitve pa lahko škodijo celotni organizaciji.

NEPOSREDNI IN POSREDNI STROŠKI

Če ima organizacija razvejan proizvodni program, spremljamo stroške na ravni posameznega programa, posameznega stroškovnega nosilca in posameznega stroškovnega mesta.

Neposredni stroški so povezani s posameznim proizvodom oz. storitvijo. Posredni stroški pa so povezani na več proizvodov oz. storitev. Pravimo jim tudi splošni stroški oz. skupni stroški. Neposredne razporejamo na podlagi knjigovodske listine, posredne pa s pomočjo podlag, ki pa morajo biti pravilno izbrane, saj drugače lahko pride do nepravilnih odločitev.

STALNI IN SPREMENLJIVI STROŠKI

Delimo jh glede na odzivanje na spremembno obsega poslovanja. Tisti ki se na spremembe ne odzivajo so stalni stroški, spremenljivi pa se z obsegom proizvodnje spremeninjajo.

Spremenljivi stroški pa se lahko odzivajo na obseg različno in sicer :

Stalni stroški se z obsegom proizvodnje ne spreminjajo. Zato se spreminjajo na enoto proizvodnje. Tako poznamo :

STROŠKI PROIZVAJANJA IN NEPROIZVAJANJA

Stroške delimo po poslovnih področjih nalog. S tem dobimo podlago za vrednotenje zalog nedokončanih proizvodov in gotovih proizvodov. Tako vidimo kako draga so posamezne področja nalog.

STROŠKI UČINKOV IN STROŠKI OBDOBJA

V zalogah se lahko zadržujejo le stroški proizvajanja. Vsi ostali stroški so pa stroški obdobja in se pokrivajo iz prihodkov. SRS priporočajo, da so stroški obdobja vsi stroški razen stroškov proizvajanja, vandra so možne tudi druge rešitve. Organizacija se torej lahko odloča o tem, katere stroške bo takoj pretvorila v odhodke in katere bo razmejevala prek zalog. Stroški obdobja so največ stalni stroški neposredni stroški prodaja in najmanj stralni stroški financiranja in neposredni stroški prodaje.

ODLUČOJOČI IN NEODLOČUJOČI STROŠKI

Pri poslovnih odločitvah je pomembno, da upoštevamo le tiste stroške, ki so odlločujoči. To so pa tisti, katerih obseg se spremeni, če sprejmemo določeno različico. Neodločujoči pa se ne spremenijo. Ponavadi so odločujoči le spremenljivi stroški in pa omejeno stalni stroški. Pri odločanju govoriimo o načrtovanih odločujočih in neodločujočih stroških.

DODATNI IN MEJNI STROŠKI

Pri poslovnih odločitvah pa je pomembno ne le da vemo kateri stroški se bodo spremenili, ampak tudi kolikšna bo sprememba. Dodatni stroški so tisti, ki jih povzorča dodatna proizvodnja. Mejni pa so tisti, ki jih povzorča zadnja enota proizvodnje, oz. so dodatni stroški na enoto. Izračunamo jih tako, da vse dodatne stroške delimo z dodatnim obsegom proizvodnje.

OPORTUNITETNI STROŠKI

Organizacija se mora pogosto zaradi sprejete različice odpovedati drugi, ki že prinaša nek prispevek za kritje. Opredlejeni so z zneskom, ki ga izgubimo zato, ker smo opustili neko različnico v korist sprejete. So izgubljen prispevek za kritje, ki ga nismo ustvarili zato, ker nismo ustvarili prihodkov in spremenljivih stroškov.

OBVLADLJIVI IN NEOBLVLADLJIVI STROŠKI

Delitev pride v poštev zlasti takrat, ko ima organizacija mesta odgovornosti in možnost preverjanja, koliko tisti, ki vodi mesto odgovornost lahko vpliva na stroške. Obvladlji so tisti, na katere lahko vodja mesta vpliva, neobvladljivi so tisti, ki niso v pristojnosti vodje stroškovnega mesta.

NA VRH

POMEN POSAMEZNE VRSTE STROŠKOV ZA POSLOVNE ODLOČITVE

Da bi bilo stroškovno računovodstvu čimbolj prilagojeno potrebam poslovnega odločanja, mora nujno upoštevati različne načine razvrščanja stroškov in o njih podati čim več informacij.

Poslovne odločitve so zasnovane na načtovanih stroških in ne na uresničenih. Uresničeni so znani prepozno, tako da ne morejo biti koristni pri začetnih odločitvah. Koristni so lahko pri popravljalnih odločitvah, ko ugotavljamo odmike od načrtovanega. Treba je tudi ugotoviti izvor odmikov, saj lahko izbira iz napačne metodologije.

Pri vrednotenju zalog lahko uporabljamo različne metode tako da na nosilce prenašamo vse stroške, ali samo proizvajalne stroške, ali pa spremenljive stroške. Zato je tudi presojanje prodajnih cen različno.

Običjano klasično stroškovno računovodstvu ne zadošča za odločanje.

Zadnje čase se čezdalje bolj znana metoda razporejanja stroškov na nosilce na podlagi aktivnosti.

Ugotavljnje stroškov po stroškovnihi mestih ima dvojni namen :

NA VRH

PREDRAČUNSKA IN OBRAČUNSKA KALKULACIJA STROŠKOV

Merjenje, spremljanje, uskopinjanje stroškov je največji del dejavnosti računovodstva. Namen spremljanja stroškov je ugotoviti koliko posamezni proizvod stane, ter koliko prispeva k dobičku.

Prvi korak pri tem je natančna opredelitev stroškovnih nosilcev. Tega je treba ločiti od pojma povzročitelj stroškov. Končni nosilec je proizvod ali storitev ki ga prodamo ter tako dobimo stroške povrnjene. Povzročitelj stroškov so pa aktivnosti ki jih moramo opraviti, da ustvarimo proizvod. Vsaka od aktivnosti se konča s proizvodom ali storitvijo za notranje potrebe, ki nastopa kot začasni stroškovni nosilec. Začasni stroškovni nosilci so prvine pri nastajanju končnih stroškovnih nosilcev.

Končni cilj preučevanja stroškov je ugotoviti stroške posameznega proizvoda, tako da je v bistvu namen preučevanja stroškov pravilno kalkuliranje cene proizvoda oz storitve. Vsakdo ki kalkulira mora poznati metodiko kalkuliranja in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko uporabi določena metoda.

Po SRS sta glede na delitev stroškov po stroškovnih nosilcih možni dve metodi.

DELITVENE KALKULACIJE STROŠKOV

Značilnost delitvenih kalkulacij je, da so vsi stroški neposredni in jih ni potrebno deliti na posredne in neposredne.

KALKULACIJE Z DODATKI POSREDNIH STROŠKOV

Prvi korak pri kalkuliranju stroškov z dodatki je razdelitev vseh stroškov na neposredne in posredne. Posredne pa moramo razdeliti na stalne in spremenljive. Običjano z delitvijo na neposredne in posredne ni tažav, zaplete pa se z delitvijo na stalne in spremenljive, še posebno če jih je treba deliti na spremenljice posredne in stale posredne stroške. Samo z delitvijo stroškov na tri dele (neposredne, spremeljive posredne in stalne posredne) je možno ustrezno razdeliti stroške na stroškovne nosilce.

NA VRH

METODA KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI

Metoda, ki naj bi bistveno izboljšala poslovno odločanje je ABC metoda (activiti based costing).

Metoda predpostavlja da je v polni lastni ceni delež stroškov ki jih lahko pripišemo neposredno proizvodom sorazmerno velik, zelo malo pa je stroškov, ki ji razporejamo na nosilce posredno. Torej je podatek o lastni ceni dokaj točen, tudi če podlaga za razporejanje posrednih stroškov ni najbolj ustrezna.

Od drugih metod je boljši predvsem njen kalkulacijki vidik.

NA VRH

GLAVNA VSEBINA METODE KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI

Tudi pri tej metodi poznamo stroškovna mesta in stroškovne nosilce. Prav tako je potrebno razdeliti stroške na neposredne in posredne.

Temeljna zamisle te metode je, da stroškov ne povzročajo proizvodi ali storitve, temveč aktivnosti, proizvodi pa so končni porabniki teh aktivnosti. Zato je potrebno najprej ugotoviti aktivnosti in z njimi povezane stroške.

Težave pri razporejanju stroškov po stroškovnih nosilcih povzročajo posredni stroški, ne neposredni, zato so tudi pri tej metodi posredni stroški v ospredju.

Tudi pri tej metodi je potrebno najprej definirati posredne in neposredne stroške. Večina posrednih stroškov je povezanih s posameznimi aktivnostmi, je zelo malo posrednih stroškov, ki jih ne bi mogli razdeliti na posamezni proizvod ali storitev.

Pogoji da se splača uvajati to metodo v praksi :

NA VRH

NAČIN UVAJANJA METODE KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI V PRAKSO

Najprej je potrebno celotni poslovni proces razdeliti na posamezne aktivnosti. Torej vse aktivnosti povezana z nabavo prvin, proizvodnjo, prodajo. financiranjem itd. Delo je podobno izdelavi kataloga del in opravil. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je porabo aktivnosti možno razporediti po posameznih proizvodih.

Pojem aktivnosti pa je opredljen kot "Aktivnost je skupek dejanj (akcij) v organizaciji, ki jih moremo koristno upoštevati pri kalkuliranju stroškov.

Vsaka aktivnost se konča z določenim učinkom kot začasnim stroškovnim nosilcem. Na njegovo enoto je možno preračunati stroške te aktivnosti, to pa je hkrati tudi količnik za razporejanje stroškov posamezne aktivnosti na končno stroškovne nosilce. Veliko takih količnikov pa oteži kalkuliranje stroškov, zato kalkuliranje poenostavimo tako, da združujemo aktivnosti v sete. Pri tem moramo upoštevati :

Stroškovno mesto je opredeljeno, ko je določen začasni stroškovni nosilec.

Ko so aktivnosti opredeljene, moramo razčleniti stroške in narediti seznam posrednih stroškov. Razčlenjeni morajo biti tako, da jih je mogoče povezati z aktivnostmi. Pri povezovanju posrednih stroškov in aktivnosti ponavadi ostane del stroškov nerazporejen. Lahko so nepotrebni ali pa niso povezani z osnovno dejavnostjo, pa so vseeno potrebni. Take stroške prenašamo na proizvode po drugih podlagah, kot so neposredno delo v urah. Pomen te metode pa je tudi v tem, da po njej lahko ugotovimo nepotrebne stroške, torej tudi zmanjšanje stroškov in povečanje učinkovitosti.

Pri uvajanju v prakso je potrebno narediti dva koraka:

Metoda se ukvarja predvsem s spremenljivo posrednimi stroški, ne ukvarja pa se s spremenljivo stalnimi stroški. Torej je za kalkulacijo po ABC metodi potrebno odšteti stalne posredne stroške iz celotnih stroškov.

Glede na to na kateri ravni poslovnega procesa nastajajo aktivnosti in z njimi povezani stroški, aktivnosti razporejamo na :

Takšna razporeditev olajša razporejanje stroškov na končne proizvode. Potrebo posameznega proizvoda po posamezni aktivnosti je mogoče izmeriti.

Na končne stroškovne nosilce prenašamo stroške s pomočjo začasnih stroškovnih nosilcev. Zato je naslednji korak oblikovanje stroškovnih mest. Oblikujemo jih tako, da seštejemo stroške, ki pripadajo skupini aktivnosti.

Problem pri tej metodi so stroški na ravni organizacije. Aktivnosi na ravni organizacije in z njimi povezani stroški se nanašajo na različne proizvode in ni mogoče ugotoviti koliko jih odpade na posamezni proizvod. Torej lahko s to metodo kalkuliramo samo zoženo lastno ceno. Za izračun polne lastne cene moramo uporabiti drugo metodo. Glede na to, da pa je teh stroškov relativno malo, je tudi rezultat z zoženo lastno ceno dovolj dober.

Na podlagi razvrstitve aktivnosti na posamezne ravni, se je razvila tudi na aktivnostih temelječa preučitev dobička. Bistvo metode je v tem, da na podlagi stroškov posamezne ravni ugotavljamo koliko dobička prinašajo posamezni ravni.

NA VRH

PODOBNOSTI IN RAZLIKE MED DOSEDANJIMI METODAMI KALKULIRANJA STROŠKOV IN METODO KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI

Na podlagi poznavanja klasične metode kalkuliranja in ABC metode lahko sklenemo :

Stroškovno mesto je funkcijsko, prostorsko ali stvarno zaokrožen del organizacije, na katerem se pri poslovanju pojavljajo stroški, ki jih je mogoče razporejati na posamezne stroškovne nosilce in je zanje nekdo odgovoren.

KLASIČNA METODA

Z neposrednimi stroški bremenimo na stroškovnih mestih stroškovne nosilce neposredno brez podlag za razporejanje, posredne pa razporejamo nanje z njihovo pomočjo. Pri opredeljevanju podlage izhajamo iz dejstva, da mora biti vzročno povezana z nastajanjem stralcov. S preučevanjem gibanja posrednih stroškov v preteklosti in z njihovo odzivnostjo na obseg proizvodnje lahko izračunamo z izbranih podlag količnike dodatka posrednih stroškov, ki bodo zelo dober približek resničnemu stanju.

Količnik dodatka posrednih stroškov (KI, K2, K Kn) izračunamo po obrazcu:

posredni stroški
Kn = ----------------------------------------------------------
celotna podlaga ta razporejanje

neposredni stroški + posredni stroški 1 + ... + posredni stroški n
Lastna cena = -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
število proizvodov

Posredni stroški n = Kn x podlaga n za tovrstne proizvode

Lastno ceno za enoto končnega proizvoda dobimo tako, da vse stroške (posredne in neposredne) delimo s številom ustvarjenih končnih proizvodov.

ABC METODA

Najprej aktivnosti razporedimo na različne ravni. Nato na posamezni ravni uskopinimo aktivnosti tako da dobimo skupine ki jih lahko merimo z začasnim stroškovnim nosilcem. Nato ugotovimo kateri stroški so povezani z eno skupino aktivnosti. Na ta načim oblikujemo stroškovna mesta. Teh je toliko kolikor je začasnih stroškovnih nosilcev, torej n.

Stroške na takšno enoto izračunamo :

stroški stroškovnega mesta
Mn = ----------------------------------------------------------------------------
celotno število začasnih stroškovnih nosilcev

                neposredni stroški + posredni stroški 1 +... + posrednistroški n
Lastna cena = ------------------------------------------------------------------------------------------------------
število proizvodov

Posredni stoški n = Mn x potroški začasnih stroškovnih nosilcev n

Ugotovimo da gre pri ABC metodi za kalkuliranje z razčlenjenimi dodatki za različne vrste vrste posrednih stroškov, s tem da ABC metoda zahteva, da je treba posredne stroške razporejati na podlagi aktivnosti. Stroškovna mesta pa so eneko določena.

NA VRH

METODA CILJNIH STROŠKOV - RAZLOGI ZA UVEDBO

Največ se uporablja v japonskih organizacijah. Uporabna je takrat ko organizacija uvaja nove proizvode, ker je cena postavljena tako, da organizacija doseže zaželen tržni delež pri tem pa tudi zaželen dobiček.

Pred desetletji je bilo delo poglavitni strošek, danes pa je le še malenkostna postavka. Vse več sredstev se namenja razvijanju in raziskovanju. Edina stalnica poslovnega okolja je njegovo spreminjanje. Organizacija so prisiljene uresničeveti vedno bolj različne želje porabnikov ob nizkih cenah. Tudi pri visokokakovostni proizvodih je čezdalje bolj pomembna cena. Uspejo le organizacije ki pravilno ugotovijo želje kupcev in si nenehno prizadevajo znižati stroške.

Metodo ciljnih stroškov so spodbudile pomanjkljivosti klasičnih metod. Vendar so klasične metode le metode kalkuliranja, pojavlja pa se vse bolj potreba po celoviti ureditvi odločanja. Računanje stroškov se loteva, ko so že nastali in takrat jih ni mogoče spreminjati. Takrat je možno samo še izračunati lastno ceno, nanj pribiti dobiček in tako lahko dobimo proizvode, ki ne gredo pri tej ceni v prodajo.

NA VRH

ZAMISEL CILJNIH STROŠKOV - OPREDELITEV POJMA CILJNI STROŠKI

Zamisel metode ciljnih stroškov je v tem, da nam pove koliko proizvod sme stati in ne koliko bo stal. Včasih je imenovana tudi načrtovanje stroškov. Je ureditev strateškega načrtovanaj stroškov. Ciljni stroški so največji dovoljeni stroški. Organizacija sprejme proizvodnjo proizvoda šele ko dodobra spozna potrebe trga, lastnosti proizvoda in prodajno ceno ki bi kupcem ustrezala.

Torej se organizacija več ne spračuje koliko stane določen proizvod, ampak kakšne lastnosti mora imeti proizvod in koliko sme stati.

Načela metode ciljnih stroškov :

NA VRH

PRIMERJAVA METODE CILJNIH STROŠKOV IN TRADICIONALNE METODE DOLOČANJA PRODAJNE CENE

Tradicionalna metoda načrtovanja dobička je metoda priznanih stroškov .oz. metoda stroški plus. Najprej ugotovimo stroške proizvajanja in nato dodamo načrtovani dobiček. Če trg ni pripravljen plačati take cene, poskušamo zmanjšati stroške. Pri metodi ciljnih stroškov najprej ugotovimo tržno ceno, potem načrtovani dobiček in na koncu možne stroške.

NA VRH

PODROČJA UPORABE ZAMISLI CILJNIH STROŠKIH

Uporabljati jo je možno

Metoda je neodvisna od dejavnosti organizicije, zato ni enostavnega recepta za implementacijo.

NA VRH

KORAKI ZAMISLI CILJNIH STROŠKOV

Ker ni enostavnega recepta za uvedbo metode ciljnih stroškov, tako da bi bil postopek okvirno takšen :

NA VRH

DOLOČITEV CILJNIH STROŠKOV

Odvisni so od strategije organizacije in dolgoročno načrtovanega dobička. Dejavniki določitve ciljnih stroškov :

Poznamo tri metode določanja ciljnih stroškov :

ODŠTEVALNA METODA

Od prihodkov odštejemo poslovni izid :

prihodki - poslovni izid = stroški

Poslovni izid je lahko čisti dobiček, kosmati dobiček ali prispevek za kritje.

Želeni dobiček je največkrat izračunan iz svojega deleže v prodajni ceni proizvoda, so ciljni stroški izračunani :

ciljni strošek = prodajna cena - prodajna cena x poslovnih izid / prodajna cena

Z odštevanje želenega poslovnega izida dobimo stroške, ki jih narekuje trg. Te stroške primerjamo s standardnimi stroški. Iz razlike med tržnimi in standardnimi stroški izpeljemo ciljne stroške. Ta razlika je ciljna razlika. Naloga poslovodstva je določiti velikost stroškov, ki so merilo nadaljnih proizvajalnih in razvojnih dejavnosti.

Ciljni stroški so postavljeni zelo nizko in jih običajno ni mogoče dosegati z obstoječo tehnologijo, zato so običajno potrebne spremembe v tehnološkem procesu.

PRIŠTEVALNA METODA

Metoda temeljni na obstoječi tehnologiji. V bistvu gre za določanje standardnih stroškov, saj niso upoštevane le tržne razmere, ampak tudi možnosti organizacije glede zmanjšanja stroškov.

Obstajajo tri metode, ki temeljijo na :

PRIŠTEVALNA METODA, KI TEMELJI NA PODOBNOSTI PROIZVODA

Ciljne stroške je mogoče uresničiti s ponavljanjem in izboljševanjem prejšnje izpeljave proizvoda.

Opredeljuje se na treh stopnjah :

Metoda uporablja statistične metode s podatki iz prejšnih obračunskih obdobij. Opredeljevanje ciljnih stroškov temelji na regresijski enačbi :

ciljni stroški = a + bx

a - običajen resničen strošek enak vsem proizvodom
b - običajen resničen strošek, ki ga določa x lastnost oblikovanega proizvoda

PRIŠTEVALNA METODA, KI TEMELJI NA NOVI ZAMISLI PROIZVODA

Uporablja se takrat ko začnemo s proizvajanjem novega proizvoda. Prihranek je odvisen od podobnosti med novo zamislijo in zamislijo, po kateri proizvajamo obstoječi proizvod. Opredlimo stroške na podlagi razvojnih in proizvajalnih danosti.

ZDRUŽENA METODA

Je kombinacija prvih dveh metod.

NA VRH

RAZPOREJANJE CILJNIH STROŠKOV NA PROIZVODE

Podrobna razporeditev ciljnih stroškov omogoča na kasnejših stopnjah njihovo spremljanje ter ugotavljanje odmikov.

Za razporejanje ciljnih stroškov je več možnih metod. Razporediti jih je mogoče na :

NA VRH

METODE KI PODPIRAJO OPREDELJEVANJE CILJNIH STROŠKOV

METODA UGOTAVLJANJA TRŽNO ZAHTEVANIH LASTNOSTI

Uporabljamo jo kot instrument za prepoznavanje zahtev kupcev glede novega proizvoda. Preizkusnim osebam se predstavijo celovite različice proizvoda, ki jih te osebe ocenijo. Preizkusne osebe imajo le informacije o celovitem proizvodu in tako dajo prednost enem proizvodu pred drugim. Ne sprašujemo pa jih o posameznih lastnostih. Ker preizkusne osebe praviloma ne morejo hkrati ocenjevati več kot štirih lastnosti, se uveljavlja primerjanje dvojic. Tako se izmenično primerjajo dve od štirih lastnosti, druge lastnosti pa so enake.

Problemi pri uporabi :

METODA RAZVIJANJA KAKOVOSTI PROIZVODA

Je način zagotavljanja kakovosti na podlagi prepoznavanja zahtev kupcev.

METODA IZPELJEVANJE KORISTNOSTI PROIZVODA

Gre za metodo načrtnega ocenjevanja lastnosti prozvoda, z namenom opredeliti, ali je mogoče prozvajati ob manjših stroških, ne da bi pri tem žrtvovali kakovost, zanesljivot, uporabnost...

METODA HKRATNEGA IZPELJEVANJA REŠITEV

Intenzivno izmenjevanje informacij med vsemi udeleženci in celovita obravnava problema. Slabost zahodnega razvojnega poslovodstav je v tem, da se vsak oddelek pri razvoju ubada le s svojimi vprašanji in se ne zaveda psledic ki jih ima na druge naslednjo stopnjo nastajanja proizvodov.

METODA KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI.

Gre za metodo ki je že predstavljena. Tu jo samo povezujemo s ciljnimi stroški. Pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov ne gre toliko za nov način kalkuliranja kot za tržno, razvojno in izdelavno načrtovanje proizvodnje. Metoda kalkuliranja stroškov na podlagi aktivnosti pa je metoda kalkuliranja stroškov. Tako jo lahko uporabimo tudi pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov.

NA VRH

VKLJUČEVANJE CILJNIH STROŠKOV V UREDITEV ODLOČANJA

Nove metode proizvajanja in poslovodenje so :

METODA JUST IN TIME

Značilno je načelo vlečenja, kar pomeni, da daje vsaka naslednja proizvajalna stopnja signale o potrebni količine prejšnji stopnji. Z enakomernim pretokom materiala se skrajša čakalna doba polproizvodov in zagotavlja majhne zaloge material in polproizvodov. Prispeva pa tudi k povečanju kakovosti, saj se zaposleni ne morejo več zanašati na to, da bodo v primeru napake segli po novem polproizvodu in nadaljevali z delom. Slabosti so povečanje cestnega prometa, preobremenjenost dobaviteljev, pomanjkanje delavcev pri proizvajanju.

METODA NENEHNEGA IZBOLJŠEVANJA PROCESOV

Spodbujanje k nenehnemu zmanjševanju stroškov na stopnji proizvajanja. Cilj te metode je tudi zagotavljanje kakovosti in zmanjšane potrebnega časa. Izboljševanje je ciklično. Nenehno si sledijo načrtovanje, uresničevanje načrtovanega, preverjanje uresničenega. Metoda obvladovanja celovite kakovosti. Povdarek je na kakovosti z kupčevega zornega kota.

METODA ODLOČANJA NA PODLAGI ROKOV

Čas postaja vse večji dejavnik konkurenčnosti, saj je vedno bolj pomembno nenehno spreminjati, razvijati proizvode in z njimi hitro vstopati na trg. Torej gre za določanje rokov kdaj mora biti proizvod na trgu. Pet temeljnih usmerjenosti na podlagi rokov :

NA VRH

ENOSTAVEN ZGLED OPREDELJEVANJA CILJNIH STROŠKOV

Želimo izdelati aparat za mletje in kuhanje kave. Naredimo raziskavo s katero želimo ugotoviti potrebne lastnosti aparata. Ugotovimo naslednje :

Z raziskavo trga smo ugotovili, da stane aparat, ki se sam izključi in je možno z njim skuhati 8 skodelic kave 69€, vendar nima mlinčka za kavo. Mlinček za kavo stane 15€. Tako bi lahko aparat z obema nalogama stal največ 84€. Raziskava je pokazala, da bi bila cena pri 20% tržnem deležu 100€. Takšni aparati dosežejo 8-10% dobičkovnost prihodkov. Sklenili smo, da mora prinašati 10% dobička, kar pomeni da lahko stroški znašajo največ 90€.

Preučimo stroške iz preteklosti in ugotovimo

Proizvajalni stroški za male gospodinjske aparate znašajo 41%vseh stroškov, od teh stroški v organizaciji 17% in stroški dobaviteljev 24%

Stroški na enoto za dobo koristosti so prikazani v spodnji tabeli

Stroški v dobi koristnosti	Znotraj organizacije			Zunaj organizacije			Skupaj
	Ciljni stroški	Sedanji stroški	Razlika	Ciljni stroški	Sedanji stroški	Razlika	Ciljni stroški	Sedanji stroški	Razlika
Stroški razvijanja	3,6	5,0	1,4				3,6	5,0	1,4
Proizvodnja	15,3	20,0	4,7	21,6	30,0	8,4	36,9	50,0	13,1
Prodaja	5,4	6,0	0,6	12,6	17,0	4,4	18,0	23,0	5,0
Servis	9,0	10,0	1,0				9,0	10,0	1,0
Posredni stroški	18,0	19,0	1,0				18,0	19,0	1,0
Recikliranja	4,5	7,0	2,5				4,5	7,0	2,5
Skupaj	55,8	67,0	11,2	34,2	47,0	12,8	90,0	114,0	24,0

Vidimo da imamo v stolpcu Skupaj - Ciljni stroški 90€, vendar so naši sedanji stroški na enoto 114€. Kako zmanjšati stroške ne enoto ?

Najprej je treba pripraviti seznam delov in njihovih nalog kot sledi iz spodnje tabele.

Sestavni del	Lastnost	Znesek €	Znesek %
1.posoda za kuhanje	mletje in filtriranje	9.000	18
2.steklena posoda	ohranjanje toplote kave	2.000	4
3.grelec kave	segrevanje kave	3.000	6
4.ohišje	ogrodje aparata	9.000	18
5.ogrevalna plošča	gretje vode	4.000	8
6.komandna plošča	kontroliranje mletja	23.000	46
7.skupaj		50.000	100

Seštevek vseh stroškov je enak stroškom proizvajanja. (Sedanji stroški - Proizvodnja v prejšnji tabeli)

Sedaj pa moramo ugotoviti katere lastnosti so za kupca bilj in katere manj pomembne. Naredimo anketo pri kateri potencilani kupci ocenjujejo posamezne lastnosti od 1-5 (5 - najbolj pomembno). Rezultati so v spodnji tabeli.

Lastnosti	1	2	3	4	5	%
okus in vonj kave					5	20
enostavnost čiščenja				4		16
zmogljivost			3			12
zunanji videz		2				8
samodejno vključevanje				4		16
mletje kave na različno debelino	1					4
ohranjanje toplote kave			3			12
samodejno izključevanje			3			12
skupaj						100

Sedaj pa moramo preučiti stroške in lastnosti za vsak sestavni del. Naredimo naslednjo tabelo v kateri pomebnost za kupca razdelimo med posamezne sestavne dele. Tako npr. na okus in vonj kave vpliva do 1/2 posoda za kuhanje in do 1/2 ogrevalna plošča.

Lastnosti	posoda za kuhanje	steklene posoda	grelec kave	ohišje	ogrevalna plošča	komanda plošča	pomembnost
okus in vonj kave	10				10		20
enostavnost čiščenja	4,8	1,6		9,6			16
zmogljivost		6,0		6,0			12
zunanji videz				4,8		3,2	8
samodejno vključevanje					16,0		16
mletje kave na različno debelino	0,2					3,8	4
ohranjanje toplote kave		2,4	9,6				12
samodejno izključevanje						12	12
skupaj	15,0	10,0	9,6	20,4	10,0	35,0	100,0

Sedaj pa primerjajmo ali so naši proizvajalni stroški primerljivi s pomembnostjo posamezne lastnosti za kupca.

Sestavni del	Stroški %	Pomembnost %	Količnik	Ukrep
1.posoda za kuhanje	18	15,0	0,83	zmanjšati stroške
2.steklena posoda	4	10,0	2,5	povečati stroške
3.grelec kave	6	9,6	1,60	povečati stroške
4.ohišje	18	20,4	1,13	zadržati stroške
5.ogrevalna plošča	8	10,0	1,25	povečati stroške
6.komandna plošča	46	35,0	0,76	zmanjšati stroške
7.skupaj	100	100

NA VRH

formulex formule