RAČUNOVODSTVO PAVLIHA

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE POTREBNE ZA POSLOVODNO ODLOČANJE

V zvezi z informacijskim sistemom se pojavljata dva pojma in sicer : podatek in informacija. Podatek je nevtralno sporočilo o določenem dejstvu, ki še ni ovrednoteno in pripravljeno za sprejetje poslovne odločitve. Informacija pa je posledica predelave podatkov in nekomu olajša sprejetje odločitve.

Informacije dobimo na različne načine : z zbiranjem, opazovanjem, prenašanjem. Vse informacije niso enako vredne, na vrednost pa bistveno vpliva njena pomembnost.

Računovodja mora pri izdelavi poročil selekcionirati informacije, torej prikazati pomembne in izpustiti nepomembne. Pomembna je tista informacija, katere posledica so ukrepi ki olajšajo pot do zastavljenega cilja. Zbiranje pomembnih informacij je bistvo poslovodnega računovodstva. Poslovodno računovodstvo mora dobro poznati delovanje organizacije, saj oblikuje informacije za vse ravni odločanja.

Merjenje gospodarskih kategorij. Običajno se v poslovodnem računovodstvu uporablja denarna merska enota. Dobra stran tega je, da s skupnim imenovalcem izrazimo različne poslovne dogodke. Vendar vseh ni mogoče izraziti v denarju, npr. kakovost proizvodov, zadovoljstvo kupcev, zavest zaposlenih. Informacije, ki jih ni mogoče ovrednotiti, so enako pomembne kot tiste, ki jih je mogoče izraziti vrednostno.

Kar zadeva stabilnost informacij, je izražanje v denarni merski enoti najslabše. Ob inflaciji oz.deflaciji se vrednost iz obdobja v obdobje spreminja, kar otežuje primerjavo med obdobji.

Prenašanje informacij (komunikacijski proces) pomeni prenašanje sporočila od pripravljalca do prejemnika. Uspešno prenašanje računovodskih informacij pomeni vplivanje na dejavnost poslovodje. Pri prenašanju lahko nastanejo tudi motnje, ki zmanjšajo njihovo koristnost. S tem je povezana tudi fizična zmogljivost prejemnika. Prevelika količina informacij povzroči, da se pomembne informacije izgubijo.

POPOLNOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ

Vsaka poslovna odločitev ima posledice. Če imamo pri odločanju na voljo pomembne informacije so odločitve boljše. Če imamo na voljo vse potrebne informacije, pravimo da so informacije popolne oz. kakovostne. Pri odločanju pa običajno nimamo vseh informacij, zato je vsaka odločitev tvegana. Razmerje med razpoložljivimi in potrebnimi informacijami je informacijska stopnja :

                                          razpoložljive infoirmacije
Informacijska stopnja = ----------------------------------------
                                       potrebne informacije

Razlike med informacijami, ki jih poslovodja ne pozna :

Na uspešnost imajo večji vpliv tiste, za ketere ne ve da jih potrebuje.

Informacije ki jih pripravlja poslovodno računovodstvo morajo biti :

Računovodstvo je gospodarski jezik v katerem tisti, ki pripravljajo računovodske informacije, sporočajo tistim, ki te informacije potrebujejo pri odločanju, kakšna je velikost posameznih gospodarskih kategorij. Pomembne kategorije pri tem so tiste ki:

Računovodske informacije niso potrebne le za sprotno odločanje, temveč tudi za del ki zajema načrtovanje in nadziranje. Zato ločimo pri računovodskih poročilih ki so lahko obračuni in predračuni, poročila za :

NA VRH

VREDNOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ

Naloga poslovnodnega računovodstva je, da mora dajati prave informacije pravi osebi v pravem obsegu pravočasno in ob najmanjših stroških. Zbiranje podatkov in oblikovanje informacij povzročata stroške. Organizacija pa ima od informacij korist. Torej moramo poznati na eni strani stroške pridobivanja informacij, na drugi strani pa koristi ki jih od tega imamo. Korist ki jo prinaša informacije pa je zato treba definirati in tudi vrednostno izraziti. Stroške pridobivanja je veliko laže izmeriti. Velja pa načelo, da poslovodno računovodstvo oblikuje informacijo le, če je prepričano, da bo njena korist večja od stroškov.

POSLOVNI SISTEM, INFORMACIJSKI SISTEM IN RAČUNOVODSTVO

NA VRH

KAKO JE SESTAVLJEN POSLOVNI SISTEM

Vsako organizacijo lahko obravnavamo kot celoto med seboj povezanih sestavnih delov, ki omogočajo poslovni proces in ki bolj ali manj vplivajo drug na drugega. Hkrati pa je to enota, ki je obdana z okoljem in bolj ali manj nanj vpliva.

Če poslovni proces organizacije razčlenimo naravno dobimo :

Če ga razčlenimo vrednostno :

Izvajalni sistem organizacije obsega temelje poslovne funkcije, ki se ukvarjajo z zgornjimi procesi :

O teh procesih pa je potrebno odločati in to sodi v sklop odločevalnega sistema ki obsega :

Da pa je mogoče sprejemati odločitve so potrebne informacije. Te pa izvirajo iz informacijskega sistema, ki zajemajo :

Izvajalni, odločevalni in informacijski sistem so medsebojno povezani s tokovi podatkov in informacij. V izvajalni sistem vstopajo informacije za izvajanje, iz njega izstopajo podatki o izvajanju. V informacijski sistem vstopajo podatki o izvajanju in izstopajo informacije za odločanje. V odločevalni sistem vstopajo informacije za odločanje in izstopajo informacije za izvajanje. S tokovi podatkov in informacij pa se celotna organizacija povezuje tudi z okoljem.

NA VRH

SPLOŠNA NAČELA ZA POSTAVITEV INFORMACIJSKEGA SISTEMA

Razlika med podatki in informacijami : Podatki prikazujejo dejstvo nevtralno, informacije pa so problemsko usmerjene in so podlaga za odločanje. Oblikovati jih je potrebno glede na problem, ki ga želimo rešiti.

Podatki in informacije se lahko nanašajo na preteklost ali na prihodnjost : Informacije o preteklosti so usmerjene v prihodnjost.

Podatki in informacije vstopajo v organizacijo iz okolja : Podatki iz okolja praviloma vstopajo v informacijski sistem in se v njem preoblikujejo v informacije. Lahko pa vstopajo neposredno v odločevalni sistem ali pa izvajalni sistem.

Podatki in informacije lahko izstopajo v okolje : Lahko v kak informacijski sistem v okolju, ki na njihovi podlagi pripravlja informacije za odločanje v tem okolju

Informacijski sistem in sistem informiranja : Informacijski sistem pretvarja podatke v informacije, shranjuje podatke in informacije. Sistem informiranja je sistem prenašanja in predstavljanja informacij uporabnikom.

Informacijski sistem obsega računovodstvo in statistiko. Po organizacijski strani pa so to računovodska služba, plansko-analitska služba, računalniški center, služba informiranja zaposlenih in druge.

Če razčlenimo informacijski sistem glede na odločevalna področja dobimo :

Če odločevalna področja delimo z družbenogospodarskega stališča dobimo :

Če informacijski sistem delimo glede na temeljne poslovne funkcije :

Glede na usmerjenost :

Glede na integriranost :

Glede na tehnično opremljenost :

Če informacijski sistem zapuščajo podatki ne pa informacije, morajo drugi opravljati delo, ki bi ga morali opraviti v informacijskem sistemu

Informacije je treba dostaviti nosilcem odločanja ko je odločitev potrebna.

Informacije morajo biti ustrezne, pomeni prilagojene potrebam pri odločanju in nosilcem odločanja. Bolj ko se nanašajo na strateško raven, bolj so okvirne. Bolj ko se nanašajo na izvajalno raven, bolj podrobne morajo biti. Vsakdo mora dobiti informacije, ki so namenjene njemu v sistemu odločanja, ne pa vseh informacij.

Informacije morajo biti pravočasne. Pomeni da so na voljo tedaj, ko je še mogoča odločitev. Bolj ko se odločitve nanašajo na strateško raven, daljše obdobje predlaganja je dopustno. Na izvajalni ravni morajo biti na voljo dnevno, mesečno, skratka sprotno. Pravočasnost je odvisna od pravočasnosti podatkov, obravnavanja in dostavljanja tja kjer se odločitve sprejemajo.

Vrednost informacije in stroški. Zbiranje in obdelava podatkov povzroča stroške. Toda vsaka informacija prinaša koristi. Vrednost informacije je odvisna od uspešnosti odločitve in izvedbe poslovanja.

Rešitve v odločevalnem sistemu vplivajo na rešitve v informacijskem sistemu in tudi sistemu informiranja. Zato se je treba lotiti oblikovanja informacij potem ko je jasno, kakšne informacije so potrebne v odločevalnem sistemu.

Programiranje odločitev : Če je možno izdelati odločevalne modele, lahko zato uporabimo računalnik ne samo v informacijskem sistemu, ampak tudi v odločevalnem. Najmanj možnosti zato je na strateški ravni, največ pa jih je na ravni srednjega poslovodstva. To pa pomeni, da se premika meja med informacisjkim in odločevalnim sistemom.

NA VRH

POSLOVNI DOGODKI, POSLOVNE ODLOČITVE IN INFORMACIJSKI SISTEM

Poslovni proces je sestavljen iz poslovnih dogodkov. Poslovni dogodek je kakovostno, količinsko in časovno opredeljena enota poslovnega procesa.

Poslovni dogodek povzroča spremembe na : sredstvih, obveznostih do virov sredstev, prihodkih ali odhodkih. Vsako kategorijo lahko poveča, zmanjša spremeni ali nanjo ne vpliva. Praviloma povzroča dve spremembi, po eno na vsaki skupini.

Poslovni dogodki se pojavljajo sočasno kot tudi zaporedoma. Poslovnih dogodki v zvezi s preskrbo se pojavljajo pred proizvodnimi in ti pred prodajnimi. Povezanost pa ni vedno očitna, saj je v vsakem obdobju možno nabavljati, proizvajati in prodajati.

V organizaciji je vedno potrebno sprejemati odločitve o poslovnem procesu in posameznih poslovnih dogodkih.

Več skupin odločitev :

Ker nekatere odločitve zadevajo celotni poslovni proces, druge pa samo del tega procesa ločimo :

V vsaki izmed skupin najdemo tako strateške, taktične kot izvajalske odločitve.

Vsak proces odločanja mora obsegati :

Za poslovne odločitve pa so potrebne informacije, ki morajo biti ustrezne in pravočasne. Potrebne so informacije ki jih potrebujemo ko se odločitev sprejema, prav tako pa jih potrebujemo za spremljanje izvajanja.

Informacijski sistem, iz katerega izhajajo informacije za poslovne odločitve, dobiva podatke iz vseh temeljnih procesov. Namen informacijskega sistema ni samo pridobivanje in obdelovanja podatkov, ampak tudi oblikovanje mnenj.

NA VRH

POVEZANOST RAČUNOVODSKEGA SISTEMA Z ODLOČANJEM

Računovodstvo je del informacijskega sistema.. Poleg knjigovodstva zajema še predračune, nadzor in analizo. Računovodstvo je v organizaciji informacijska dejavnost, ki spremlja vse poslovne dogodke in vse poslovne dogodke prevede na skupni imenovalec, t.j. denar.

Sodoben računovodski sistem ni samo zbiranje, urejanje, obdelovanje knjigovodskih podatkov. Je tudi računovodsko predračunavanje in analiziranje, ki poslovodjem pomaga pri oceni uresničenega in pri sprejemanju poslovnih odločitev. Računovodstvo zato ne sme biti samo sebi namen, ampak mora biti organizirano tako da zadovolji potrebe nadzora, analize in predračunavanja.

Računovodstvo je knjigovodstvo, računovodsko predračunavanje, nadziranje in analiza sredstev, obveznosti do virov sredstev, prihodkov in odhodkov.

Knjigovodstvo je dokumentirano in strogo formalno evidentiranje poslovnih dogodkov. Izraženi so v denarni merski enoti, kar omogoča prikaz slike poslovanja. Je del obravnavanja podatkov o preteklosti. Zaradi svoje formalnosti ima naravo dokaznega sredstva, kar pa ne velja za druge vrste evidentiranja. Knjigovodstvo se konča z računovodskimi obračuni. Ti so podlaga za sprejemanje poslovnih odločitev pri nadziranju t.j. pri pri presojanju pravilnosti delovanja in odpravljanju nepravilnosti. Računovodski obračuni se uporabljajo tudi pri načrtovanju, ker razkrivajo kaj se je dogajalo v preteklosti in je treba upoštevati v prihodnosti.

Predračunavanje je evidentiranje predvidenih poslovnih procesov in stanj v prihodnosti. Izraženi so v denarni merski enoti, zato omogočajo prikazati sliko prihodnjega poslovanja. Konča se z računovodskimi predračuni, ki so podlaga za sprejemanje odločitev pri odločevalnem načrtovanju (določanje prihodnjega delovanja). Računovdski predračuni so tudi sodilo pri presojanju tistega kar je bilo uresničeno in so podlaga za odločitev pri odločevalnem nadziranju. Lahko pa so namenjeni računovodskemu analiziranju in pojasnjujejo razlike med uresničenim in načrtovanim.

Računovodsko nadziranje je na podlagi knjigovodstva zasnovano presojanje pravilnosti in odpravljanju nepravilnosti v poslovnih procesih. Poteka kot notranje revidiranje. Je del celotnega nadziranja kot informacijske funkcije. Nanaša se samo na računovodske podatke. Razširi se pa tudi na presojanje poslovanja s stališča zakonodaje, računovodskih standardov in drugih predpisov. Posledica računovodskega nadziranja so zanesljivejši računovodski obračuni in večja skladnost z notranjimi in zunannjimi predpisi. Treba ga je ločiti od nadziranja kot odločevalnega procesa.

Računovodsko analiziranje je presojanje uspešnosti in oblikovanje predlogov za izboljšanje uspešnosti poslovanja. Je del analiziranja kot informacijske funkcije. Zajema tisto analiziranje ki je povezano z računovodskimi poročili o uresničenih poslovnih procesih. Posledica so izpopolnjena računovodska poročila, ki izboljšujejo poslovne odločitve.

RAČUNOVODSKA POROČILA KOT NOSILCI RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ

NA VRH

INFORMACIJE V RAČUNOVODSKIH POROČILIH

Namen računovodskega poročila je olajšati začetno odločitev, ali omogočiti nadzor nad kasnejšmim dogajanjem, torej kreiranje popravljalne odločitve.

Vsebina obseg in pogostost poročil je odvisna od uporabnikov in za kaj so pristojnosri.

Računovodska poročila so torej :

Z računovodskimi poročili o uresničenem zagovarja nižje poslovodstvo svoje delo. Najvišje poslovodstvo je glavni direktor. Pripravlja različice možnih odločitev za lastnike.

Drugo poslovodstvo pa so vodje oddelkov, ki sprejemajo izvajalne odločitev. Pri tem morajo imeti ustrezne informacije. Odločitve se sprejemajo vsak dan, zato morajo prejemati informacije vsak dan ali tedensko.

Med poročili ki jih prejema poslovodstvo na različnih ravneh so bistvene razlike.

Računovodska poročila so torej :

NA VRH

VRSTE RAČUNOVODSKIH POROČIL

Poznamo :

Ločimo jih tudi glede na to :

Predračunska in obračunska poročila so lahko sestavljana kot redna ali posebna poročila. So zlasti predračunska in obračunske bilanca stanja, uspeha, finančnih tokov. Pa tudi predračunska in obračunska poročila ki omogočajo odločitve glede nakupa, proizvodnje ali prodaje.

Ločimo jih glede na :

Nadaljna ločitev :

Ločitev glede na potrjenost.

NA VRH

SESTAVLJANJE RAČUNOVODSKIH POROČIL

Računovodska poročila so nosilci informacij.Postopek oblikovanja informacij pa je naslednji.

Najprej ugotovimo katere računovodske informacije potrebujemo, nato pa začnemo zbirati podatke in začeti oblikovati v računovodske informacije :

Informacijska podlaga za sprejemanje odločitev je tem boljša, če je sodilo čim boljše, če je pravilno vračunana negotovost.

Računovodske informacije so relativne. Spremenijo se namreč lahko predvidevanja. Če se pokaže, da smo nekaj napačno pričakovali, je vsako odločitev potrebno ponovno preučiiti.

Računovodska poročila morajo biti prilagojena uporabniku, morajo biti razumljiva, potrebna in uporabna. Med uporabnikom in pripravljalcem poročila mora biti sodelovanje. Če to ni dobro, se zgodi da so v poročilu:

Računovodstvo lahko z avtomatizirano obdelavo podatkov sproducirajo veliko množino informacij, vendar je potrebno od časa presoditi potrebo po vsakem poročilu.

Pripravljalci bi morali odgovoriti na naslednja vprašanja :

Uporabniki pa na naslednja :

Odgovori na ta vprašanja pripomorejo k racionalizaciji poročil. In ni res da uporabniki sami vedo katere računovodske informacije potrebujejo, saj tisti ki slabo razume določen pojav, zahteva več informacij, ki ga pojasnujejo.

Računovodska poročila morajo biti pravočasna in informacije v njih resnična podlaga za odločanje. Hitrost dostave in njihova natančnost sta v obratnem sorazmerju zato ločimo :

ODLOČANJE NA PODLAGI RAČUNOVODSKIH POROČIL

NA VRH

CILJI ORGANIZACIJE

Za razumevanje poslovodnega računovodstva moramo poznati odločevalni sistem. Tisti, ki informacije oblikuje mora vedeti komu se namenjene. Pri izbiri informacije moramo poznati usmeritev prihodnjega delovanja organizacije. Torej moramo opredeliti cilje organizacije.

Cilj je zaželjeno prihodnje stanje ki si ga želimo doseči. Torej ima organizacija najprej cilje, šele potem se odloči za dejavnost. Organizacija išče cilje tudi med uresničevanjem dejavnosti. Tako je odločanje v organizaciji tudi iskanje ciljev.

O tem, kaj je lahko opredeljeno kot cilj delovanja organizacije, je več mnenj.

Čeprav bi tem razlogom lahko ugovarjali, pa je vendarle res, da bodo interesi bolje zadovoljeni v organizaciji, ki ima večji dobiček, kot v tisti, ki ima manjšega.

NA VRH

RAZMERJE DELNIČARJI - UPRAVA

Izkaz odgovornosti (accountability scorecard, izhaja iz dejstva, da je delovanje posameznika v organizaciji odvisno od ciljev, ki jih želi doseči. Težava nastane, če se cilji tistega, ki prenaša naloge in odgovornost za njihovo uresničevanje, razlikujejo od ciljev tistega, ki naloge opravlja.

In prav ta problem se pojavlja v razmerju med delničarji (principalom) in upravo (agentom). Delničarji (principal) želijo čim večji dobiček in povečevanje vrednosti organizacije, uprava (agent) pa želi zadostiti tudi svojim interesom, med katerimi so čim večja plača, ugodnosti poleg plače (bonitete), zadovoljstvo z delom, osebna uspešnost. Iz tega izhaja, da so interesi uprave pogosto v nasprotju z interesi lastnikov. Če bo uprava delalo za svoje interese, bo lahko zanemarilo interese lastnikov, ki so ga najeli, da bo delalo v njihovo dobro. Zaradi tega je treba uresničevanje ciljev lastnikov nadzirati, in če jih uprava ne uresničuje, tudi ukrepati. Pri tem pa nastanejo težave z informacijami in računovodstvo mora prevzeti najpomembnejšo vlogo.

Malo je verjetno, da bi imeli delničarji na voljo vse informacije, ki so potrebne za nadziranje delovanja uprave. Težava je še večja, če pripravlja informacije o svojem delovanju uprava sama, ki ima pri tem svoje interese.

NA VRH

DRUGI POGODBENI PARTNERJI

Za delovanje organizacije so poleg uprave pomembni tudi drugi pogodbeni partnerji, ki nastopajo pri delovanju organizacije kot interesne skupine (stakeholders). Te so zaposlenci, kupci, dobavitelji, upniki, banke, lokalna skupnost in država. Vsaka interesna skupina želi, da bi bil njen interes vsaj nekoliko zadovoljen, sicer se lahko odloči, da bo izstopila iz koalicije in ne bo več partner organizacije. To pa hkrati pomeni, da pritiskajo na upravo poleg lastnikov tudi drugi, ki imajo drugačne cilje. Brez njihovega sodelovanja pa ni uspešne organizacije. Njihovi cilji morajo biti torej vsaj v najmanjši meri zadovoljeni, za to pa se zavzemajo tudi lastniki organizacije, saj je to pogoj za zadovoljevanje njihovih ciljev.

Če obravnavamo organizacijo iz zornega kota vseh interesnih skupin, lahko rečemo, da je splet razmerij med dvema ali več interesnimi skupinami. Uspeh organizacije je funkcija stopnje povezanosti in usklajenosti možnosti in zahtev vsake interesne skupine brez medsebojnega negativnega vplivanja. Zato lastnikom organizacije ne more biti vseeno, kako se uresničujejo interesi drugih interesnih skupin. Da pa uprava ne bi negativno vplivala na dobiček, ker bi dajalo prednost nekaterim interesnim skupinam in bi, denimo, izplačalo večje plače zaposlencem, morajo biti hkrati s cilji delničarjev opredeljeni tudi cilji drugih interesnih skupin. Pri tem poteka odgovornost v obeh smereh, to je od ene interesne skupine k drugim in od drugih interesnih skupin k eni interesni skupini. To je razvidno iz izkaza odgovornosti, ki se oblikuje v tehle korakih:

Lastniki organizacije morajo vedeti, kakšne so zahteve posamezne interesne skupine, in določiti meje, do katerih je mogoče usklajevati prispevke in zahteve, ne da bi bil pri tem ogrožen njihov cilj, to je povečanje vrednosti organizacije za dalj časa Oblikovanje izkaza odgovornosti in določitev ustreznih sodil pa ni zadosten pogoj za uspešno delovanje organizacije. Poskrbeti je treba tudi za nadziranje. Nadziranje se začne s postavitvijo ciljev posameznih interesnih skupin in z opredelitvijo odgovornosti uprave pri njihovem uresničevanju. Za uspešno delovanje organizacije je bistveno, da se opredelijo njeni cilji, določijo poti za njihovo doseganje in zagotovi spremljanje njihovega doseganja. Cilji organizacije so odvisni od vrste organizacije. Tako si nekatere organizacije pri svojem delovanju prizadevajo doseči le ozke gospodarske cilje, druge pa si prizadevajo tudi za povečanje splošne blaginje. Splošno sprejeto dejstvo pa je, da organizacije morajo imeti opredeljene cilje in jih tudi dosegati. Nekateri menijo (Doyle), da so vzrok, da je v zahodnem svetu malo izjemno uspešnih organizacij, neustrezno opredeljeni cilji (ti so postavljeni kratkoročno, in ne dolgoročno). Ameriške in evropske organizacije, zlasti nemške, so pogosto usmerjene k doseganju ozko opredeljenega podjetniškega cilja, to je dobičkonosnosti sredstev. Zaradi tega ne naložbijo v razvijanje novih trgov in v novo tehnologijo, kar zmanjšuje njihovo mednarodno konkurenčnost. Japonske organizacije pa imajo več enakovrednih ciljev, in sicer tržni delež, dobičkonosnost in inovacije.

NA VRH

IZBIRA CILJEV

Za uspešno vodenje in presojanje uspešnosti vodenja ni mogoče upoštevati le enega cilja. Vsak cilj daje le delni odgovor o uspešnosti poslovanja organizacije, in še to ponavadi tako, da ustreza le posamezni interesni skupini. Cilji si tudi med seboj nasprotujejo. Zato je treba v organizaciji postaviti več ciljev, jih razvrstiti po pomembnosti in oblikovati sodila za ocenjevanje, v kolikšni meri so bili doseženi.

Tako merjenje uspešnosti delovanja organizacije na primer z dobičkom na delnico ali rastjo organizacije dolgoročno ni zadovoljivo sodilo.

Organizacija bi morala opredeliti pričakovanje vsake interesne skupine kot cilj, da bi bila uspešna dolgoročno. To so pričakovanja :

Raziskave so pokazale, da imajo tudi slovenske organizacije opredeljenih več ciljev. Uspešnost organizacije merijo z računovodskimi kazalniki, dodano vrednostjo, denarnim tokom, prodajo in tako naprej.

Razumljivo pa je, da so glede odločitve o tem, ali bo organizacija obstajala ali ne, v prednostnem položaju ustanovitelji. Zato je za njen obstoj pomembnejše doseganje njihovih ciljev. Njihov cilj pa je gotovo dobiček.

Tako opredeljeni cilji pa ne morejo veljati za vse organizacije. Cilj nedobičkovnih organizacij, delno pa tudi javnih organizacij, je zagotavljanje interesov celotne družbe. Cilj jim postavlja država.

NA VRH

VLOGA RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ PRI POSTAVLJANJU CILJEV

Računovodstvo v okviru računovodskega in neračunovodskega predračunavanja :

Poslovodnik in računovodja imata pri odločanju različni vlogi: poslovodnik določi različico, ki naj bi bila sprejeta, računovodja skrbi za informacije, oba pa morata pred sprejetjem različice poznati cilje organizacije.

Drugi korak pri odločanju je proučitev različic, ki bi lahko pripomogle k temu, da bi bili cilji organizacije doseženi.

Zadnji korak pri odločanju pa je primerjava uresničenega z načrtovanim. Naloga nadziranja v okviru odločanja je sestavljena iz presojanja in oblikovanja popravljalnih ukrepov, ki bodo zagotovili, da bodo načrtovani cilji tudi uresničeni.

NA VRH

formulex formule