PRISPEVAMO K VAŠEMU DOBIČKU

O PODJETJU

LJUBLJANA

CELOVŠKA 150, LJUBLJANA
PETEK 10:00 - 12:00

TELEFON

041 682 727
01 8995 083

SEDEŽ

CESTA DUŠANA KVEDRA 27, LITIJA
PONEDELJEK - ČETRTEK 08:30 - 15:30

MAIL

info@pavliha.org

RAČUNOVODSKE INFORMACIJE POTREBNE ZA POSLOVODNO ODLOČANJE - STROŠKI

Dobrih poslovnih odločitev si ni mogoče zamisliti brez poznavanja stroškov. Informacije o stroških nam daje stroškovno računovodstvo. Stroškovno računovodstvo mora biti pravilno organizirano, da lahko daje ustrezne in pravočasne informacije.

Čezdalje večji pomen pridobiva načrtovanje stroškov, ker olajša začetne odločitve in podano je sodilo za presojanje uresničenih stroškov. V zvezi s tem se pojavlja problem odgovornosti za stroške.

Stroške tako lahko raziskujemo in iščemo izboljšave. Stroške ne obravnavamo samo po obsegu in vrstah, temveč preučujemo kako se gibljejo glede na obseg poslovanja, primerjamo stroške v obdobjih in potrebnost posameznih vrst stroškov.

RELATIVNOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ O STROšKIH

Stroški so cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa. Torej so zmnožek potroškov delovnih sredstvev, predmetov dela, storitev in delovne sile z njihovimi cenami.

O stroških ne moremo govoriti kadar :

  • Nimamo opravka s prvinami poslovnega procesa
  • Se prvina ne troši, čeprav je navzoča
  • Prvine ni mogoče izraziti vrednostno ali za priskrbo niso potrebna denarna sredstva
  • Cenovno izraženi potroški niso smiselno povezani z nastajanjem učinkov
  • Cenovno izraženi potroški prvin presegajo utemeljen znesek

Poznavanje kriterijev za določanje stroškov je potrebno zato, da vemo kateri znesek je strošek in kateri odhodek, to pa je velikega pomena pri kalkuliranju. Za namene kalkuliranja so pomembni samo stroški, ki so nujno potrebni za proizvodnjo oz. opravljano storitev. Zneskov ki niso stroški ampak samo odhodki, ne moremo prevaliti na kupca, ampak se pokrivajo iz poslovnega izida iz rednega delovanja.

Poznavanje stroškov je pomembno tudi iz davčnega vidika, saj davčna zakonodaja dopušča, da se pri izračunu davčne osnove upoštevajo samo tisti zneski, ki so nujni za izvajanje poslovnega procesa.

Stroške lahko preučujemo za različne namene. :

  • Stroški v celotnem obsegu : podlaga za primerjavo z načrtovanimi, za ugotavljanje kako prispevajo k dobičku dejavnosti, organizacijske enote, celotne organizacije
  • Stroške na količinsko enoto učinka : za presojanje prodajne cene
  • Stroški po organizacijskih enotah : presojanje odgovornosti in uspeha
  • Stroški povezani s posameznim kupcem : presojanje ali še sodelovati z njim

RAZVRŠČANJE STROŠKOV

Obravnavanje stroškov je vedno potrebno prilagoditi namenu. Če preučujemo stroške z namenom ugotavljati usešnosti vodje enote, upoštevamo samo tiste stroške, na katere lahko ta vpliva. Pri presoji ali je ugodnejša nabava ali lastna proizvodnja, upoštevamo le odločujoče stroške. Vse stroške upoštevamo pri izračunu prodajne cene.

Zato razvrščamo stroške po različnih vidikih :

NARAVNE VRSTE STROŠKOV

Glede na prvine poslovnega procesa, tj. delovna sredstva, predmeti dela, delovna sila in tuje storitve

ČASOVNI VIDIK, T.J. NAČRTOVANI STROŠKI IN URESNIČENI STROŠKI

Pri predračunskem in obračunskem zajemanju se mora uporabljati enaka metodika. Ta način razvrščana je zelo pomembne pri odločevalnem nadzoru. Uresničene stroške ugotavljamo na podlagi knjigovodskih evidenc. Načrtovane stroške pa določamo na podlagi :

  • Dejanskih preteklih stroškov : So tisti in tolikšni kot so bili v preteklem letu. Ta metoda ne upošteva spremenjenih pogojev poslovanja v času, nesmotrnosti v preteklosti
  • Ocenjeni prihodnji stroški : So tiski ki jih lahko pričakujemo glede na dejanske pretekle. Metoda se preveč upira na preteklo poslovanje.
  • Standardni stroški : So tisti, ki so teoretično upravičeni : Ločimo pa :
  • Temeljne standardne : Postavljeni so za daljše obdobje glede na konkretne odločitve
  • Obdobne standardne : Postavljeni skladno s konkretnimi okoliščninami
    • Namišljene standardne : na podlagi idealnih okoliščin
    • Uresničljive standardne : upoštevajo tudi negativne pojave v obračunskem obdobju v objektivnem obsegu
    • Normalne standardne : postavljeni na podlagi okoliščin, ki jih je mogoče jemati kot normalne

Pri ugotavljanju odmikov od načrtovanega je treba upoštevati tudi to, kako smo prišli do načrtovanih stroškov.

Nekateri načrtovani stroški vplivajo tudi na velikost obračunanih stroškov. To so amortizacija in dolgoročne rezervacije.

IZVIRNI IN IZPELJANI STROŠKI

Obvladovanje organizacije je lažje, če je razdeljena na manjše enote (stroškovna, prihodkovna, dobičkovna, naložbena mesta). Med seboj so povezana, kar povzroča na eni strani stroškovni in odhodki tok, na drugi pa prihodkovnega.

Stroški posamezne enote so lahko posledica sodelovanja znotraj ali zunaj organizacije. Takšna vrsta spremljanja stroškov je pomembna ko so posamezne enote pri odločitvah samostojne, odločitve pa lahko škodijo celotni organizaciji.

NEPOSREDNI IN POSREDNI STROŠKI

Če ima organizacija razvejan proizvodni program, spremljamo stroške na ravni posameznega programa, posameznega stroškovnega nosilca in posameznega stroškovnega mesta.

Neposredni stroški so povezani s posameznim proizvodom oz. storitvijo. Posredni stroški pa so povezani na več proizvodov oz. storitev. Pravimo jim tudi splošni stroški oz. skupni stroški. Neposredne razporejamo na podlagi knjigovodske listine, posredne pa s pomočjo podlag, ki pa morajo biti pravilno izbrane, saj drugače lahko pride do nepravilnih odločitev.

STALNI IN SPREMENLJIVI STROŠKI

Delimo jh glede na odzivanje na spremembno obsega poslovanja. Tisti ki se na spremembe ne odzivajo so stalni stroški, spremenljivi pa se z obsegom proizvodnje spremeninjajo.

Spremenljivi stroški pa se lahko odzivajo na obseg različno in sicer :

  • Sorazmerno spremenljivi stroški : Na enoto učinka so vedno enaki. Običajno so to neposredni stroški materiala, dela, storitev. Lahko so nazadujoči ali napredujoči, vendar v izjemnih okoliščinah, npr. plačevanje preseganje norm po večji urni postavki kot za redno delo.
  • Napredujoče spremenljivi stroški : Naraščajo hitreje kot narašča obseg proizvodnje.
  • Nazadujoče spremenljivi stroški : Naraščajo počasneje kot obseg proizvodnje. Ugotno vplivajo na lastno ceno

Stalni stroški se z obsegom proizvodnje ne spreminjajo. Zato se spreminjajo na enoto proizvodnje. Tako poznamo :

  • Omejeno stalne stroške : Povezani so z odločitvami o spremembi proizvajalnih zmogljivosti. V praksi se obnašajo tako kot spremenljivi stroški in jih moramo poznati ko ugotavljamo točko preloma. Tak primer je če se v prevozniškem podjetju odločijo za nakup novega tovornjaka.
  • Neomejeno stalni stroški : Neomejena stalnost je povezana z obsegom dejavnosti, kar pa ne pomeni, da se ne morejo spremeniti zaradi poslovnih odločitev, npr. spremenjan način amortizacije. Glede na to, kako organizacija vpliva na neomejeno stalne stroške ločimo :
    • Preudarno nastali (diskrecijski) stalni stroški : Z obsegom proizvodnje se ne spreminjajo, vendar jih je možno spremeniti v zelo kratkem času. Na uspešnost pa vplivajo dolgoročno. Tak stroške je strošek reklame, raziskav, izobraževanja.
    • Nujni stalni stroški : Ni jih možno odpraviti v kratkem času, npr. amortizacija osnovnih sredstev.

STROŠKI PROIZVAJANJA IN NEPROIZVAJANJA

Stroške delimo po poslovnih področjih nalog. S tem dobimo podlago za vrednotenje zalog nedokončanih proizvodov in gotovih proizvodov. Tako vidimo kako draga so posamezne področja nalog.

STROŠKI UČINKOV IN STROŠKI OBDOBJA

V zalogah se lahko zadržujejo le stroški proizvajanja. Vsi ostali stroški so pa stroški obdobja in se pokrivajo iz prihodkov. SRS priporočajo, da so stroški obdobja vsi stroški razen stroškov proizvajanja, vandra so možne tudi druge rešitve. Organizacija se torej lahko odloča o tem, katere stroške bo takoj pretvorila v odhodke in katere bo razmejevala prek zalog. Stroški obdobja so največ stalni stroški neposredni stroški prodaja in najmanj stralni stroški financiranja in neposredni stroški prodaje.

ODLUČOJOČI IN NEODLOČUJOČI STROŠKI

Pri poslovnih odločitvah je pomembno, da upoštevamo le tiste stroške, ki so odlločujoči. To so pa tisti, katerih obseg se spremeni, če sprejmemo določeno različico. Neodločujoči pa se ne spremenijo. Ponavadi so odločujoči le spremenljivi stroški in pa omejeno stalni stroški. Pri odločanju govoriimo o načrtovanih odločujočih in neodločujočih stroških.

DODATNI IN MEJNI STROŠKI

Pri poslovnih odločitvah pa je pomembno ne le da vemo kateri stroški se bodo spremenili, ampak tudi kolikšna bo sprememba. Dodatni stroški so tisti, ki jih povzorča dodatna proizvodnja. Mejni pa so tisti, ki jih povzorča zadnja enota proizvodnje, oz. so dodatni stroški na enoto. Izračunamo jih tako, da vse dodatne stroške delimo z dodatnim obsegom proizvodnje.

OPORTUNITETNI STROŠKI

Organizacija se mora pogosto zaradi sprejete različice odpovedati drugi, ki že prinaša nek prispevek za kritje. Opredlejeni so z zneskom, ki ga izgubimo zato, ker smo opustili neko različnico v korist sprejete. So izgubljen prispevek za kritje, ki ga nismo ustvarili zato, ker nismo ustvarili prihodkov in spremenljivih stroškov.

OBVLADLJIVI IN NEOBLVLADLJIVI STROŠKI

Delitev pride v poštev zlasti takrat, ko ima organizacija mesta odgovornosti in možnost preverjanja, koliko tisti, ki vodi mesto odgovornost lahko vpliva na stroške. Obvladlji so tisti, na katere lahko vodja mesta vpliva, neobvladljivi so tisti, ki niso v pristojnosti vodje stroškovnega mesta.

POMEN POSAMEZNE VRSTE STROŠKOV ZA POSLOVNE ODLOČITVE

Da bi bilo stroškovno računovodstvu čimbolj prilagojeno potrebam poslovnega odločanja, mora nujno upoštevati različne načine razvrščanja stroškov in o njih podati čim več informacij.

Poslovne odločitve so zasnovane na načtovanih stroških in ne na uresničenih. Uresničeni so znani prepozno, tako da ne morejo biti koristni pri začetnih odločitvah. Koristni so lahko pri popravljalnih odločitvah, ko ugotavljamo odmike od načrtovanega. Treba je tudi ugotoviti izvor odmikov, saj lahko izbira iz napačne metodologije.

Pri vrednotenju zalog lahko uporabljamo različne metode tako da na nosilce prenašamo vse stroške, ali samo proizvajalne stroške, ali pa spremenljive stroške. Zato je tudi presojanje prodajnih cen različno.

Običjano klasično stroškovno računovodstvu ne zadošča za odločanje.

Zadnje čase se čezdalje bolj znana metoda razporejanja stroškov na nosilce na podlagi aktivnosti.

Ugotavljnje stroškov po stroškovnihi mestih ima dvojni namen :

  • Omogočiti pravilnejšo razporeditev posrednih stroškov
  • Omogočiti pregled gibanja stroškov na tistih mestih, za ketere je kdo odgovoren

PREDRAČUNSKA IN OBRAČUNSKA KALKULACIJA STROŠKOV

Merjenje, spremljanje, uskopinjanje stroškov je največji del dejavnosti računovodstva. Namen spremljanja stroškov je ugotoviti koliko posamezni proizvod stane, ter koliko prispeva k dobičku.

Prvi korak pri tem je natančna opredelitev stroškovnih nosilcev. Tega je treba ločiti od pojma povzročitelj stroškov. Končni nosilec je proizvod ali storitev ki ga prodamo ter tako dobimo stroške povrnjene. Povzročitelj stroškov so pa aktivnosti ki jih moramo opraviti, da ustvarimo proizvod. Vsaka od aktivnosti se konča s proizvodom ali storitvijo za notranje potrebe, ki nastopa kot začasni stroškovni nosilec. Začasni stroškovni nosilci so prvine pri nastajanju končnih stroškovnih nosilcev.

Končni cilj preučevanja stroškov je ugotoviti stroške posameznega proizvoda, tako da je v bistvu namen preučevanja stroškov pravilno kalkuliranje cene proizvoda oz storitve. Vsakdo ki kalkulira mora poznati metodiko kalkuliranja in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko uporabi določena metoda.

Po SRS sta glede na delitev stroškov po stroškovnih nosilcih možni dve metodi.

DELITVENE KALKULACIJE STROŠKOV

  • Delitvena kalkulacija stroškov, ki je lahko ali enostavna ali razčlenjena tudi po stroškovnih mestih,
  • Kalkulacija stroškov z enakovrednostnimi (ekvivalentnimi) števili, ki je lahko ali enostavna ali razčlenjena po stroškovnih mestih in vrstah stroškov,
  • Kalkulacija stroškov vezanih proizvodov z odvzemanjem, kalkulacija stroškov vezanih proizvodov z delitvijo na podlagi sodelovanja,
  • Kalkulacija stroškov vezanih proizvodov z delitvijo na podlagi enakovrednostnih (ekvivalentnih) števil

Značilnost delitvenih kalkulacij je, da so vsi stroški neposredni in jih ni potrebno deliti na posredne in neposredne.

KALKULACIJE Z DODATKI POSREDNIH STROŠKOV

  • Kalkulacija stroškov z enostavnim dodatkom posrednih stroškov. Uporabljamo jo, če
    • so končni proizvodi raznovrstni in pri vsakem od njih poznamo neposredne stroše,
    • različne vrste proizvodov prehajajo enakomemo prek vseh stroškovnih mest ali če je razmerje med posrednimi stroški in izbranimi neposrednimi velikostmi na vseh stroškovnih mestih enako,
    • za vse vrste posrednih stroškov lahko uporabimo ista merila razporejanja
  • Kalkulacija stroškov z razčlenjenimi dodatki posrednih stroškov po stroškovnih vrstah. Uporabljamo jo, če
    • so končni proizvodi raznovrstni, vendar so pri vsaki njihovi vrsti znani neposredni stroški,
    • različne vrste proizvodov ne povzročajo enakomerno vseh vrst posrednih stroškov,
    • je treba za različne vrste posrednih stroškov uporabiti različne podlage za razporejanje;
  • Kalkulacija stroškov z razčlenjenimi dodatki posrednih stroškov po stroškovnih mestih. Uporabljamo jo, če
    • so končni proizvodi raznovrstni, vendar so pri vsaki njihovi vrsti znani neposredni stroški,
    • različne vrste proizvodov ne prehajajo enakomerno prek vseh stroškovnih mest proizvodnje,
    • za vse vrste posrednih stroškov na posameznih stroškovnih mestih lahko uporabimo iste podlage za razporejanje
  • kalkulacija stroškov z razčlenjenimi dodatki posrednih stroškov po stroškovnih mestih in vrstah; uporabljamo jo, če
    • so končni proizvodi raznovrstni, vendar so pri vsaki njihovi vrsti znani neposredni stroški,
    • različne vrste proizvodov ne prehajajo enakomerno prek vseh stroškovnih mest proizvodnje
    • za vse vrste posrednih stroškov na posameznem stroškovnem mestu ne moremo uporabiti istih podlag za razporejanje.

Prvi korak pri kalkuliranju stroškov z dodatki je razdelitev vseh stroškov na neposredne in posredne. Posredne pa moramo razdeliti na stalne in spremenljive. Običjano z delitvijo na neposredne in posredne ni tažav, zaplete pa se z delitvijo na stalne in spremenljive, še posebno če jih je treba deliti na spremenljice posredne in stale posredne stroške. Samo z delitvijo stroškov na tri dele (neposredne, spremeljive posredne in stalne posredne) je možno ustrezno razdeliti stroške na stroškovne nosilce.

METODA KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI

Metoda, ki naj bi bistveno izboljšala poslovno odločanje je ABC metoda (activiti based costing).

Metoda predpostavlja da je v polni lastni ceni delež stroškov ki jih lahko pripišemo neposredno proizvodom sorazmerno velik, zelo malo pa je stroškov, ki ji razporejamo na nosilce posredno. Torej je podatek o lastni ceni dokaj točen, tudi če podlaga za razporejanje posrednih stroškov ni najbolj ustrezna.

Od drugih metod je boljši predvsem njen kalkulacijki vidik.

GLAVNA VSEBINA METODE KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI

Tudi pri tej metodi poznamo stroškovna mesta in stroškovne nosilce. Prav tako je potrebno razdeliti stroške na neposredne in posredne.

Temeljna zamisle te metode je, da stroškov ne povzročajo proizvodi ali storitve, temveč aktivnosti, proizvodi pa so končni porabniki teh aktivnosti. Zato je potrebno najprej ugotoviti aktivnosti in z njimi povezane stroške.

Težave pri razporejanju stroškov po stroškovnih nosilcih povzročajo posredni stroški, ne neposredni, zato so tudi pri tej metodi posredni stroški v ospredju.

Tudi pri tej metodi je potrebno najprej definirati posredne in neposredne stroške. Večina posrednih stroškov je povezanih s posameznimi aktivnostmi, je zelo malo posrednih stroškov, ki jih ne bi mogli razdeliti na posamezni proizvod ali storitev.

Pogoji da se splača uvajati to metodo v praksi :

  • Uvajanje te metode je zelo drago
  • Če imajo posredni stroški znaten delež v celotnih stroških
  • Sta deleža posrednih in spremenljivih stroškov različna na enoto proizvoda
  • Ima organizacija zelo razvejan proizvodni program

NAČIN UVAJANJA METODE KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI V PRAKSO

Najprej je potrebno celotni poslovni proces razdeliti na posamezne aktivnosti. Torej vse aktivnosti povezana z nabavo prvin, proizvodnjo, prodajo. financiranjem itd. Delo je podobno izdelavi kataloga del in opravil. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je porabo aktivnosti možno razporediti po posameznih proizvodih.

Pojem aktivnosti pa je opredljen kot "Aktivnost je skupek dejanj (akcij) v organizaciji, ki jih moremo koristno upoštevati pri kalkuliranju stroškov.

Vsaka aktivnost se konča z določenim učinkom kot začasnim stroškovnim nosilcem. Na njegovo enoto je možno preračunati stroške te aktivnosti, to pa je hkrati tudi količnik za razporejanje stroškov posamezne aktivnosti na končno stroškovne nosilce. Veliko takih količnikov pa oteži kalkuliranje stroškov, zato kalkuliranje poenostavimo tako, da združujemo aktivnosti v sete. Pri tem moramo upoštevati :

  • Združene aktivnosti morajo biti logično povezane
  • Posamezni končni proizvod mora vsebovati vse aktivnosti ki so združene v skupino in to v enakem razmerju
  • Za vse združene aktivnosti je mogoče določiti isto enoto učinka kot začasnega stroškovnega nosilca.

Stroškovno mesto je opredeljeno, ko je določen začasni stroškovni nosilec.

Ko so aktivnosti opredeljene, moramo razčleniti stroške in narediti seznam posrednih stroškov. Razčlenjeni morajo biti tako, da jih je mogoče povezati z aktivnostmi. Pri povezovanju posrednih stroškov in aktivnosti ponavadi ostane del stroškov nerazporejen. Lahko so nepotrebni ali pa niso povezani z osnovno dejavnostjo, pa so vseeno potrebni. Take stroške prenašamo na proizvode po drugih podlagah, kot so neposredno delo v urah. Pomen te metode pa je tudi v tem, da po njej lahko ugotovimo nepotrebne stroške, torej tudi zmanjšanje stroškov in povečanje učinkovitosti.

Pri uvajanju v prakso je potrebno narediti dva koraka:

  • Prvi korak :
    • opredeljevanje aktivnosti
    • ugotovljeni stroški povezani s posameznimi aktivnostmi
    • aktivnosti in z njim povezani stroški uskopinjeni tako da je mogoče opredeliti stroškovna mesta
    • izračunani stroški začasnega stroškovnega nosilca na vsakem stroškovnem mestu
  • Drugi korak
    • spremljamo stroške do končnih proizvodov

Metoda se ukvarja predvsem s spremenljivo posrednimi stroški, ne ukvarja pa se s spremenljivo stalnimi stroški. Torej je za kalkulacijo po ABC metodi potrebno odšteti stalne posredne stroške iz celotnih stroškov.

Glede na to na kateri ravni poslovnega procesa nastajajo aktivnosti in z njimi povezani stroški, aktivnosti razporejamo na :

  • Ravni proizvoda : so tiste ki jih opravimo vsakokrat, ko ustvarjamo končni proizvod. Npr. neposredni material se porablja vedno, ko potreka proizvodnja in z njim povezani stroški se spreminjajo s številom ustvarjenih proizvodov.
  • Ravni serije : so tiste ki jih opravimo vsakokrat ko ustvarjamo serijo proizvodov. Stroški se spreminjajo s številom serij, vendar niso odvisni od števila proizvodov v seriji. Npr. zagon proizvodnje..
  • Ravni proizvajanja : so tiste, ki so nujne pri ustvarjanju proizvodov, vendart niso odvisni od števila proizvodov. Npr. vzdrževanje itd.. preizkušanje proizvodov.
  • Ravni organizacije kot celote : so tiste aktivnosti ki so nujne za potek proizvodnje in so skupne vsem proizvodom. To so npr. vzdrževanje tovarne, varovanje okolja, amortizacija stavb.

Takšna razporeditev olajša razporejanje stroškov na končne proizvode. Potrebo posameznega proizvoda po posamezni aktivnosti je mogoče izmeriti.

Na končne stroškovne nosilce prenašamo stroške s pomočjo začasnih stroškovnih nosilcev. Zato je naslednji korak oblikovanje stroškovnih mest. Oblikujemo jih tako, da seštejemo stroške, ki pripadajo skupini aktivnosti.

Problem pri tej metodi so stroški na ravni organizacije. Aktivnosi na ravni organizacije in z njimi povezani stroški se nanašajo na različne proizvode in ni mogoče ugotoviti koliko jih odpade na posamezni proizvod. Torej lahko s to metodo kalkuliramo samo zoženo lastno ceno. Za izračun polne lastne cene moramo uporabiti drugo metodo. Glede na to, da pa je teh stroškov relativno malo, je tudi rezultat z zoženo lastno ceno dovolj dober.

Na podlagi razvrstitve aktivnosti na posamezne ravni, se je razvila tudi na aktivnostih temelječa preučitev dobička. Bistvo metode je v tem, da na podlagi stroškov posamezne ravni ugotavljamo koliko dobička prinašajo posamezni ravni.

PODOBNOSTI IN RAZLIKE MED DOSEDANJIMI METODAMI KALKULIRANJA STROŠKOV IN METODO KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI

Na podlagi poznavanja klasične metode kalkuliranja in ABC metode lahko sklenemo :

  • Nova metoda je uporabna pod enekimi pogoji kot metoda kalkuliranja z račlenjenimi dodatki posrednih stroškov po stroškovnih vrstah in metoda kalkuliranja z razčlenjenimi dodatki posrednih stroškov po stroškovnih mestih
  • Tudi pri ABC metodi stroške najprej razdelimo na posredne in neposredne. Značilnost neposrednih stroškov pri klasični metodi je v tem, da nastanejo na neposrednih stroškovnih mestih, pri ABC metodi pa so povezani s posameznimi aktivnosmi, z začasnimi stroškovnimi nosilci, ki se nanašajo na posamezni končni proizvod in jih zato lahko prenašamo nanj.
  • Na koncu nam pri obeh metodah ostanejo posredni stroški. Pri metodi ABC moramo oddeliti stalne posredne stroške od posrednih stroškov, ker jih s to metodo ni mogoče razporediti na proizvode. Pri klasičnem načinu kalkuliranja izhajamo iz dejstva, da imajo v organizacijah oblikovana stroškovna mesta, ki so lahko proizvajalna (neposredna in druga) ali neproizvajalna.

Stroškovno mesto je funkcijsko, prostorsko ali stvarno zaokrožen del organizacije, na katerem se pri poslovanju pojavljajo stroški, ki jih je mogoče razporejati na posamezne stroškovne nosilce in je zanje nekdo odgovoren.

KLASIČNA METODA

Z neposrednimi stroški bremenimo na stroškovnih mestih stroškovne nosilce neposredno brez podlag za razporejanje, posredne pa razporejamo nanje z njihovo pomočjo. Pri opredeljevanju podlage izhajamo iz dejstva, da mora biti vzročno povezana z nastajanjem stralcov. S preučevanjem gibanja posrednih stroškov v preteklosti in z njihovo odzivnostjo na obseg proizvodnje lahko izračunamo z izbranih podlag količnike dodatka posrednih stroškov, ki bodo zelo dober približek resničnemu stanju.

Količnik dodatka posrednih stroškov (KI, K2, K Kn) izračunamo po obrazcu:

posredni stroški
Kn = ----------------------------------------------------------
celotna podlaga ta razporejanje

neposredni stroški + posredni stroški 1 + ... + posredni stroški n
Lastna cena = -----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
število proizvodov

Posredni stroški n = Kn x podlaga n za tovrstne proizvode

Lastno ceno za enoto končnega proizvoda dobimo tako, da vse stroške (posredne in neposredne) delimo s številom ustvarjenih končnih proizvodov.

ABC METODA

Najprej aktivnosti razporedimo na različne ravni. Nato na posamezni ravni uskopinimo aktivnosti tako da dobimo skupine ki jih lahko merimo z začasnim stroškovnim nosilcem. Nato ugotovimo kateri stroški so povezani z eno skupino aktivnosti. Na ta načim oblikujemo stroškovna mesta. Teh je toliko kolikor je začasnih stroškovnih nosilcev, torej n.

Stroške na takšno enoto izračunamo :

stroški stroškovnega mesta
Mn = ----------------------------------------------------------------------------
celotno število začasnih stroškovnih nosilcev

                neposredni stroški + posredni stroški 1 +... + posrednistroški n
Lastna cena = ------------------------------------------------------------------------------------------------------
število proizvodov

Posredni stoški n = Mn x potroški začasnih stroškovnih nosilcev n

Ugotovimo da gre pri ABC metodi za kalkuliranje z razčlenjenimi dodatki za različne vrste vrste posrednih stroškov, s tem da ABC metoda zahteva, da je treba posredne stroške razporejati na podlagi aktivnosti. Stroškovna mesta pa so eneko določena.

METODA CILJNIH STROŠKOV - RAZLOGI ZA UVEDBO

Največ se uporablja v japonskih organizacijah. Uporabna je takrat ko organizacija uvaja nove proizvode, ker je cena postavljena tako, da organizacija doseže zaželen tržni delež pri tem pa tudi zaželen dobiček.

Pred desetletji je bilo delo poglavitni strošek, danes pa je le še malenkostna postavka. Vse več sredstev se namenja razvijanju in raziskovanju. Edina stalnica poslovnega okolja je njegovo spreminjanje. Organizacija so prisiljene uresničeveti vedno bolj različne želje porabnikov ob nizkih cenah. Tudi pri visokokakovostni proizvodih je čezdalje bolj pomembna cena. Uspejo le organizacije ki pravilno ugotovijo želje kupcev in si nenehno prizadevajo znižati stroške.

Metodo ciljnih stroškov so spodbudile pomanjkljivosti klasičnih metod. Vendar so klasične metode le metode kalkuliranja, pojavlja pa se vse bolj potreba po celoviti ureditvi odločanja. Računanje stroškov se loteva, ko so že nastali in takrat jih ni mogoče spreminjati. Takrat je možno samo še izračunati lastno ceno, nanj pribiti dobiček in tako lahko dobimo proizvode, ki ne gredo pri tej ceni v prodajo.

ZAMISEL CILJNIH STROŠKOV - OPREDELITEV POJMA CILJNI STROŠKI

Zamisel metode ciljnih stroškov je v tem, da nam pove koliko proizvod sme stati in ne koliko bo stal. Včasih je imenovana tudi načrtovanje stroškov. Je ureditev strateškega načrtovanaj stroškov. Ciljni stroški so največji dovoljeni stroški. Organizacija sprejme proizvodnjo proizvoda šele ko dodobra spozna potrebe trga, lastnosti proizvoda in prodajno ceno ki bi kupcem ustrezala.

Torej se organizacija več ne spračuje koliko stane določen proizvod, ampak kakšne lastnosti mora imeti proizvod in koliko sme stati.

Načela metode ciljnih stroškov :

  • Prodajna cena je osnova za določitev stroškov :
    • Postavi ceno, ki ji omogoča dosego želenega tržnega deleža in obsega prodaje
    • Opredeli želeni dobiček
    • Ugotovi, kolikšni so lahko stroški pri opredeljeni prodajni ceni
  • Usmeritev na kupca : Ciljni stroški izhajajo iz želja in potreb kupcev ter tržnih razmer
  • Usmeritev na načrt proizvoda in proizvajalnega procesa : Metoda se osredotoča na stopnjo načrtovanja, pri tem pa upošteva vse stroške (od stroškov razvijanja in raziskovanja do stroškov odstranitve), saj lahko s tem zmanjša stroške skozi celotno dobo koristnosti proizvoda.
  • Skupinsko delo : Metoda zahteva sodelovanje predstavnikov načrtovanja, proizvajanja, prodajanja, trženja, financ in podpornih (vzporednih, stranskih) dejavnosti. Pri skupinskem (timskem) delu je mišljena tudi pritegnitev zunanjih članov, kot so dobavitelji, kupci, posredniki drugi.
  • Zmanjšanje stroškov skozi celotno dobo koristnosti proizvoda : Metoda upošteva stroške skozi celotno dobo koristnosti proizvoda pri kupcih in dobaviteljih ( nabavno ceno, stroške uporabe proizvoda, stroške vzdrževanja in popravil, stroške odstranitve, uničenja).
  • Upoštevanje celotne verige vrednosti : Metoda ciljnih strdkov vključuje sodelovanje vseh članov verige vrednosti: dobaviteljev, trgovcev, distributerjev, ponudnikov storitev. S tem razprši prizadevanja za zmanjševanje stroškov prek vseh članov verige, in sicer na podlagi razvijanja dolgoročnega sodelovanja vseh članov razširjene organizacije.

PRIMERJAVA METODE CILJNIH STROŠKOV IN TRADICIONALNE METODE DOLOČANJA PRODAJNE CENE

Tradicionalna metoda načrtovanja dobička je metoda priznanih stroškov .oz. metoda stroški plus. Najprej ugotovimo stroške proizvajanja in nato dodamo načrtovani dobiček. Če trg ni pripravljen plačati take cene, poskušamo zmanjšati stroške. Pri metodi ciljnih stroškov najprej ugotovimo tržno ceno, potem načrtovani dobiček in na koncu možne stroške.

PODROČJA UPORABE ZAMISLI CILJNIH STROŠKIH

Uporabljati jo je možno

  • Pri razvijanju novih proizvodov
  • Inštrument racionalizacije obstoječih proizvodov
  • Načrtovanju proizvajalnega procesa
  • Povečanje učinkovitosti na posrednih področjih.

Metoda je neodvisna od dejavnosti organizicije, zato ni enostavnega recepta za implementacijo.

KORAKI ZAMISLI CILJNIH STROŠKOV

Ker ni enostavnega recepta za uvedbo metode ciljnih stroškov, tako da bi bil postopek okvirno takšen :

  • Strategija proizvoda in načrtovanje dobička : Določimo proizvod in dobiček
  • Zamisel proizvoda in izvedljivost : Določimo posebnosti proizvoda ki so posledice želja kupcev, ocenimo stroške po posameznih stopnjah proizvoda, tehnologijo, potrebne naložbe
  • Oblikovanje in razvijanje proizvoda :
  • Proizvodna in logistika : Kontroliramo odzive kupcev.

DOLOČITEV CILJNIH STROŠKOV

Odvisni so od strategije organizacije in dolgoročno načrtovanega dobička. Dejavniki določitve ciljnih stroškov :

  • Tržna raziskava : Informacije o nepoznanih željah kupcev
  • Preučitev tekmecev : Kateri drugi proizvodi so dosegljivi, kako jih ocenjujejo kupci in kakšni bodo možni odzivi kupcev na naš proizvod.
  • Tržna niša : Preučimo trg in informacije o tekmecih, kar nas pripelje do ciljnih tržnih odsekov
  • Zahteve kupcev : Čim več specifičnih informacij o proizvodu z zornega kota kupcev
  • Zehteve glede proizvoda : Določimo značilnosti proizvoda, pogostost popravil
  • Tržna cena : Določimo ceno ki je tekmovalna in sprejemljiva za kupce
  • Želeni dobiček : Izražen s stopnjo dobičkovnosti prihodkov od prodaje (ROS), ki mora biti skladen z dolgoročno načrtovanim dobičkom in koeficientom dobičkonosnosti sredstev(ROA)

Poznamo tri metode določanja ciljnih stroškov :

  • Odštevalna metoda : Temelji na ceni konkurenčnega izdelka. Od tržne cene odštejemo želeni poslovni izid.
  • Prištevalna metoda : Temelji na obstoječi tehnologiji.
  • Združena metoda : Komninacija odštevalne in prištevalne metode

ODŠTEVALNA METODA

Od prihodkov odštejemo poslovni izid :

prihodki - poslovni izid = stroški

Poslovni izid je lahko čisti dobiček, kosmati dobiček ali prispevek za kritje.

Želeni dobiček je največkrat izračunan iz svojega deleže v prodajni ceni proizvoda, so ciljni stroški izračunani :

ciljni strošek = prodajna cena - prodajna cena x poslovnih izid / prodajna cena

Z odštevanje želenega poslovnega izida dobimo stroške, ki jih narekuje trg. Te stroške primerjamo s standardnimi stroški. Iz razlike med tržnimi in standardnimi stroški izpeljemo ciljne stroške. Ta razlika je ciljna razlika. Naloga poslovodstva je določiti velikost stroškov, ki so merilo nadaljnih proizvajalnih in razvojnih dejavnosti.

Ciljni stroški so postavljeni zelo nizko in jih običajno ni mogoče dosegati z obstoječo tehnologijo, zato so običajno potrebne spremembe v tehnološkem procesu.

PRIŠTEVALNA METODA

Metoda temeljni na obstoječi tehnologiji. V bistvu gre za določanje standardnih stroškov, saj niso upoštevane le tržne razmere, ampak tudi možnosti organizacije glede zmanjšanja stroškov.

Obstajajo tri metode, ki temeljijo na :

  • Podobnosti proizvoda
  • Lastnostih oblike proizvoda
  • Novi zamisli proizvoda

PRIŠTEVALNA METODA, KI TEMELJI NA PODOBNOSTI PROIZVODA

Ciljne stroške je mogoče uresničiti s ponavljanjem in izboljševanjem prejšnje izpeljave proizvoda.

Opredeljuje se na treh stopnjah :

  • Odmisliti je treba vse nenavadne stroške, upoštevati dejavnike kot so obseg proizvodnje in inflacijo
  • Upoštevati je treba prihodnje gospodarske in tržne razmere
  • Stroški morajo dati spodbudo zaposlenim za izboljšavo prejšnje izvedbe proizvoda

Metoda uporablja statistične metode s podatki iz prejšnih obračunskih obdobij. Opredeljevanje ciljnih stroškov temelji na regresijski enačbi :

ciljni stroški = a + bx

a - običajen resničen strošek enak vsem proizvodom
b - običajen resničen strošek, ki ga določa x lastnost oblikovanega proizvoda

PRIŠTEVALNA METODA, KI TEMELJI NA NOVI ZAMISLI PROIZVODA

Uporablja se takrat ko začnemo s proizvajanjem novega proizvoda. Prihranek je odvisen od podobnosti med novo zamislijo in zamislijo, po kateri proizvajamo obstoječi proizvod. Opredlimo stroške na podlagi razvojnih in proizvajalnih danosti.

ZDRUŽENA METODA

Je kombinacija prvih dveh metod.

RAZPOREJANJE CILJNIH STROŠKOV NA PROIZVODE

Podrobna razporeditev ciljnih stroškov omogoča na kasnejših stopnjah njihovo spremljanje ter ugotavljanje odmikov.

Za razporejanje ciljnih stroškov je več možnih metod. Razporediti jih je mogoče na :

  • Bloke sestavin proizvoda
  • Posamezne sestavine proizvoda
  • Dejavnosti
  • Posamezne načrtovalce ali skupine načrtovalcev

METODE KI PODPIRAJO OPREDELJEVANJE CILJNIH STROŠKOV

METODA UGOTAVLJANJA TRŽNO ZAHTEVANIH LASTNOSTI

Uporabljamo jo kot instrument za prepoznavanje zahtev kupcev glede novega proizvoda. Preizkusnim osebam se predstavijo celovite različice proizvoda, ki jih te osebe ocenijo. Preizkusne osebe imajo le informacije o celovitem proizvodu in tako dajo prednost enem proizvodu pred drugim. Ne sprašujemo pa jih o posameznih lastnostih. Ker preizkusne osebe praviloma ne morejo hkrati ocenjevati več kot štirih lastnosti, se uveljavlja primerjanje dvojic. Tako se izmenično primerjajo dve od štirih lastnosti, druge lastnosti pa so enake.

Problemi pri uporabi :

  • Vrednostna merila se lahko s časom spreminjajo in tako se nakupne odločitve spreminjajo. To rešimo s kratkimi razvojnimi obdobji in hitrim vstopom proizvoda na trg.
  • Lastnosti proizvoda je mogoče opisati z besedami. Problem omilimo s skicami,fotografijami...

METODA RAZVIJANJA KAKOVOSTI PROIZVODA

Je način zagotavljanja kakovosti na podlagi prepoznavanja zahtev kupcev.

METODA IZPELJEVANJE KORISTNOSTI PROIZVODA

Gre za metodo načrtnega ocenjevanja lastnosti prozvoda, z namenom opredeliti, ali je mogoče prozvajati ob manjših stroških, ne da bi pri tem žrtvovali kakovost, zanesljivot, uporabnost...

METODA HKRATNEGA IZPELJEVANJA REŠITEV

Intenzivno izmenjevanje informacij med vsemi udeleženci in celovita obravnava problema. Slabost zahodnega razvojnega poslovodstav je v tem, da se vsak oddelek pri razvoju ubada le s svojimi vprašanji in se ne zaveda psledic ki jih ima na druge naslednjo stopnjo nastajanja proizvodov.

METODA KALKULIRANJA STROŠKOV NA PODLAGI AKTIVNOSTI.

Gre za metodo ki je že predstavljena. Tu jo samo povezujemo s ciljnimi stroški. Pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov ne gre toliko za nov način kalkuliranja kot za tržno, razvojno in izdelavno načrtovanje proizvodnje. Metoda kalkuliranja stroškov na podlagi aktivnosti pa je metoda kalkuliranja stroškov. Tako jo lahko uporabimo tudi pri odločanju na podlagi ciljnih stroškov.

VKLJUČEVANJE CILJNIH STROŠKOV V UREDITEV ODLOČANJA

Nove metode proizvajanja in poslovodenje so :

  • Just in time (JIT)
  • Nenehno izboljševanje procesov (kaizem)
  • Metoda obvladovanja celovite kakovosti (total quality management)
  • Metoda odločanja na podlagi rokov (time based management)

METODA JUST IN TIME

Značilno je načelo vlečenja, kar pomeni, da daje vsaka naslednja proizvajalna stopnja signale o potrebni količine prejšnji stopnji. Z enakomernim pretokom materiala se skrajša čakalna doba polproizvodov in zagotavlja majhne zaloge material in polproizvodov. Prispeva pa tudi k povečanju kakovosti, saj se zaposleni ne morejo več zanašati na to, da bodo v primeru napake segli po novem polproizvodu in nadaljevali z delom. Slabosti so povečanje cestnega prometa, preobremenjenost dobaviteljev, pomanjkanje delavcev pri proizvajanju.

METODA NENEHNEGA IZBOLJŠEVANJA PROCESOV

Spodbujanje k nenehnemu zmanjševanju stroškov na stopnji proizvajanja. Cilj te metode je tudi zagotavljanje kakovosti in zmanjšane potrebnega časa. Izboljševanje je ciklično. Nenehno si sledijo načrtovanje, uresničevanje načrtovanega, preverjanje uresničenega. Metoda obvladovanja celovite kakovosti. Povdarek je na kakovosti z kupčevega zornega kota.

METODA ODLOČANJA NA PODLAGI ROKOV

Čas postaja vse večji dejavnik konkurenčnosti, saj je vedno bolj pomembno nenehno spreminjati, razvijati proizvode in z njimi hitro vstopati na trg. Torej gre za določanje rokov kdaj mora biti proizvod na trgu. Pet temeljnih usmerjenosti na podlagi rokov :

  • Usmerjenost na čas
  • Usmerjenost na tekmece (cilj je biti dvakrat hitrejši od tekmecev)
  • Usmerjenost na proces ( kje so prehodi med oddelki slabi)
  • Usmerjenost na vrednost ( opustiti je treba dejavnosti ki ne dodajajo vrednosti)
  • Usmerjenosti na mešane delovne skupine za kar najboljše usklajevanje dela med oddelki

ENOSTAVEN ZGLED OPREDELJEVANJA CILJNIH STROŠKOV

Želimo izdelati aparat za mletje in kuhanje kave. Naredimo raziskavo s katero želimo ugotoviti potrebne lastnosti aparata. Ugotovimo naslednje :

  • Kava naj ima okus in vonj kot ekspresna kava
  • Naj bo lahko rastavljiv in enostaven za čiščenje
  • Zmogljivost 6 skodelic ali več
  • Mora imeti prijetno obliko
  • Po uporabi naj se sam izključi
  • Uporaben za različne vrste in debeline kave
  • Ohranjati mora toploto tudi po tem, ko je kava že kuhana

Z raziskavo trga smo ugotovili, da stane aparat, ki se sam izključi in je možno z njim skuhati 8 skodelic kave 69€, vendar nima mlinčka za kavo. Mlinček za kavo stane 15€. Tako bi lahko aparat z obema nalogama stal največ 84€. Raziskava je pokazala, da bi bila cena pri 20% tržnem deležu 100€. Takšni aparati dosežejo 8-10% dobičkovnost prihodkov. Sklenili smo, da mora prinašati 10% dobička, kar pomeni da lahko stroški znašajo največ 90€.

Preučimo stroške iz preteklosti in ugotovimo

Proizvajalni stroški za male gospodinjske aparate znašajo 41%vseh stroškov, od teh stroški v organizaciji 17% in stroški dobaviteljev 24%

Stroški na enoto za dobo koristosti so prikazani v spodnji tabeli

Stroški v dobi koristnosti Znotraj organizacije Zunaj organizacije Skupaj

Ciljni stroški Sedanji stroški Razlika Ciljni stroški Sedanji stroški Razlika Ciljni stroški Sedanji stroški Razlika
Stroški razvijanja 3,6 5,0 1,4 3,6 5,0 1,4
Proizvodnja 15,3 20,0 4,7 21,6 30,0 8,4 36,9 50,0 13,1
Prodaja 5,4 6,0 0,6 12,6 17,0 4,4 18,0 23,0 5,0
Servis 9,0 10,0 1,0 9,0 10,0 1,0
Posredni stroški 18,0 19,0 1,0 18,0 19,0 1,0
Recikliranja 4,5 7,0 2,5 4,5 7,0 2,5
Skupaj 55,8 67,0 11,2 34,2 47,0 12,8 90,0 114,0 24,0

Vidimo da imamo v stolpcu Skupaj - Ciljni stroški 90€, vendar so naši sedanji stroški na enoto 114€. Kako zmanjšati stroške ne enoto ?

Najprej je treba pripraviti seznam delov in njihovih nalog kot sledi iz spodnje tabele.

Sestavni del Lastnost Znesek € Znesek %
1.posoda za kuhanje mletje in filtriranje 9.000 18
2.steklena posoda ohranjanje toplote kave 2.000 4
3.grelec kave segrevanje kave 3.000 6
4.ohišje ogrodje aparata 9.000 18
5.ogrevalna plošča gretje vode 4.000 8
6.komandna plošča kontroliranje mletja 23.000 46
7.skupaj 50.000 100

Seštevek vseh stroškov je enak stroškom proizvajanja. (Sedanji stroški - Proizvodnja v prejšnji tabeli)

Sedaj pa moramo ugotoviti katere lastnosti so za kupca bilj in katere manj pomembne. Naredimo anketo pri kateri potencilani kupci ocenjujejo posamezne lastnosti od 1-5 (5 - najbolj pomembno). Rezultati so v spodnji tabeli.

Lastnosti 1 2 3 4 5 %
okus in vonj kave 5 20
enostavnost čiščenja 4 16
zmogljivost 3 12
zunanji videz 2 8
samodejno vključevanje 4 16
mletje kave na različno debelino 1 4
ohranjanje toplote kave 3 12
samodejno izključevanje 3 12
skupaj 100

Sedaj pa moramo preučiti stroške in lastnosti za vsak sestavni del. Naredimo naslednjo tabelo v kateri pomebnost za kupca razdelimo med posamezne sestavne dele. Tako npr. na okus in vonj kave vpliva do 1/2 posoda za kuhanje in do 1/2 ogrevalna plošča.

Lastnosti posoda za kuhanje steklene posoda grelec kave ohišje ogrevalna plošča komanda plošča pomembnost
okus in vonj kave 10 10 20
enostavnost čiščenja 4,8 1,6 9,6 16
zmogljivost 6,0 6,0 12
zunanji videz 4,8 3,2 8
samodejno vključevanje 16,0 16
mletje kave na različno debelino 0,2 3,8 4
ohranjanje toplote kave 2,4 9,6 12
samodejno izključevanje 12 12
skupaj 15,0 10,0 9,6 20,4 10,0 35,0 100,0

Sedaj pa primerjajmo ali so naši proizvajalni stroški primerljivi s pomembnostjo posamezne lastnosti za kupca.

Sestavni del Stroški % Pomembnost % Količnik Ukrep
1.posoda za kuhanje 18 15,0 0,83 zmanjšati stroške
2.steklena posoda 4 10,0 2,5 povečati stroške
3.grelec kave 6 9,6 1,60 povečati stroške
4.ohišje 18 20,4 1,13 zadržati stroške
5.ogrevalna plošča 8 10,0 1,25 povečati stroške
6.komandna plošča 46 35,0 0,76 zmanjšati stroške
7.skupaj 100 100

formulex formule