PRISPEVAMO K VAŠEMU DOBIČKU

O PODJETJU

LJUBLJANA

CELOVŠKA 150, LJUBLJANA
PETEK 10:00 - 12:00

TELEFON

041 682 727
01 8995 083

SEDEŽ

CESTA DUŠANA KVEDRA 27, LITIJA
PONEDELJEK - ČETRTEK 08:30 - 15:30

MAIL

info@pavliha.org

KAJ JE ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV ?

Intervju na Radiu Štajerski val
Intervju na radiu Štajerski val

Ustava Republike Slovenije v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva. Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V Republiki Sloveniji sodno oblast na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o sodiščih izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih z navedenim ali drugim zakonom. Sodno reševanje sporov pa že dolgo ni več edina možnost reševanja sporov. Tudi v Sloveniji se v praksi razvijajo postopki, ki jih s skupnim nazivom poimenujemo alternativno reševanje sporov (ARS). Vsem tem postopkom je skupno, da so različni od sojenja in da v njih stranke s pomočjo tretje nevtralne osebe poskušajo doseči sporazum o rešitvi njihovega spora.

Razlog, da se uveljavljajo postopki ARS, gre iskati predvsem v tem, da so ti postopki hitri in za stranke cenovno ugodni. Postopki ARS so zaupni in v veliki meri neformalni. Stranke imajo pri oblikovanju rešitve spora večjo vlogo kot v sodnih postopkih

Pri vsem tem ne gre zanemariti tudi dejstva, da postopki ARS lahko razbremenjujejo sodišča oz. ugodno vplivajo na reševanje sodnih zaostankov.

Postopkom ARS je na splošno skupno to, da večina njih ne terja podrobnejšega zakonskega urejanja. Zato velja, da naj se v te postopke z zakonskimi določili posega le toliko, kolikor je to nujno potrebno zaradi varstva strank, ki se spore odločijo reševati v tovrstnih postopkih.

Pogoj za mediatorje pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je, da so pravniki in da imajo opravljen pravniški državni izpit; izjema velja le v družinski mediaciji, kjer tak mediator mediira skupaj z mediatorjem, ki je psiholog ali socialni delavec.

Mediacija je za stranke brezplačna. Pomembno je, da so storitve mediacije dostopne: v obliki sodišču pridružene mediacije, ali pa preko usmerjanja strank k zunanjim ponudnikom mediacije.

Alternativni načini reševanja sporov bodo omogočili pravične, hitre in po možnosti sporazumne rešitve sporov, s tem pa bodo zagotovljeni časovni in finančni prihranki tako strankam kot sodiščem. Tovrstno reševanje sporov bo tudi povečalo obseg prostovoljnih izvršitev sklenjenih sodnih ali izvensodnih poravnav ali izdanih arbitražnih odločb.

Zakon bo torej v praksi udejanjil načelo, da naj se strankam pravno varstvo zagotavlja ne le prek sodnih postopkov, ampak tudi prek dostopa do alternativnih postopkov reševanja sporov, ki bodo strankam ponujeni v okviru poslovnih funkcij sodišč.

CILJI, KI JIH ZASLEDUJE SPREJETI ZAKON ZAKON O ALTERNATIVNEM REŠEVANJU SODNIH SPOROV /ZARSS/

Sprejem in uveljavitev programov alternativnega reševanja sporov pri vseh okrajnih, okrožnih in delovnih sodiščih ter Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani

Predlagani zakon bo okrajnim, okrožnim in delovnim sodiščem ter Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani naložil, da sprejmejo in uveljavijo programe mediacije. Sodišča bodo to morala storiti do 1.1.2010. Programe bodo morala uveljaviti na področju gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo in se glede njih lahko poravnajo. Sodišča bodo tovrstne programe lahko izvajala kot dejavnost, organizirano neposredno pri sodišču, torej kot sodišču pridružen program, ali pa na podlagi pogodbe z ustreznim izvajalcem, torej kot s sodiščem povezan program. Pomoč pri vzpostavitvi in delovanju teh programov bo sodiščem nudilo Ministrstvo za pravosodje, Svet za alternativno reševanje sporov pa bo zagotavljal strokovno svetovanje v zvezi z vzpostavljanjem in delovanjem programov, zagotavljanjem njihove kakovosti in nadaljnjim razvojem alternativnega reševanja sporov. Sodišča, ki bodo to želela, bodo ob programih mediacije lahko uvedla in izvajala še kak drug program alternativnega reševanja sporov.

IZBIRA POSTOPKA

Sodišče bo strankam dolžno ponuditi možnost alternativnega reševanja spora v vsaki zadevi, razen kadar bo sodnik ocenil, da v posamezni zadevi to ne bi bilo primerno. Vsaka stranka bo sodišču lahko kadarkoli med sodnim postopkom predlagala, da postopek prekine za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev in stranke napoti v ustrezen postopek ARS. Možnost predložitve spora v ustrezen postopek ARS bodo stranke po vložitvi odgovora na tožbo dolžne preveriti preko ustreznega načina neposrednega komuniciranja, sodišču pa bodo nato sporočile, ali so dosegle soglasje o predložitvi spora v postopek ARS. Stranki, ki ne bo tako ravnala, bo sodišče na predlog nasprotne stranke smelo naložiti vse stroške postopka ali del njih.

POSEBNE DOLOČBE V ZVEZI S PROGRAMI MEDIACIJE

INFORMATIVNI NAROK

Sodišče bo od strank lahko zahtevalo, da se udeležijo naroka, ki je namenjen odprtemu razpravljanju sodišča in strank oziroma njihovih pooblaščencev o prednostih in slabostih predložitve v mediacijo. Stranka, ki se naroka ne bo udeležila, čeprav je bila pravilno vabljena, in ki svojega izostanka ne bo opravičila, bo morala nasprotni stranki povrniti stroške tega naroka.

OBVEZNA NAPOTITEV V MEDIACIJO

Sodišča bodo smela zadevo predložiti v mediacijo tudi, če stranki ne bosta podali soglasja o mediaciji. Sklep o obvezni napotitvi bo sodišče razveljavilo, če bo katera od strank zoper tak sklep ugovarjala. Stranki, ki bo očitno nerazumno zavrnila napotitev v mediacijo, bo na predlog nasprotne stranke sodišče smelo naložiti vse njene pravdne stroške ali del njih.

SODELOVANJE REPUBLIKE SLOVENIJE V POSTOPKIH MEDIACIJE

Republika Slovenija bo dolžna podati soglasje za reševanje spora, ki sodi v področje uporabe tega zakona, z mediacijo. Če bo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije menilo, da reševanje spora z mediacijo ni primerno, bo z obrazloženim predlogom zahtevalo odločitev Vlade Republike Slovenije o tem.

STROŠKI

Za stranke v družinskih sporih in delovnopravnih sporih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi bo mediacija brezplačna, saj bo sodišče krilo nagrado mediatorja in njegove potne stroške. Pri mediaciji v ostalih sporih, razen v gospodarskih sporih, bo sodišče krilo nagrado mediatorja in njegove potne stroške le za prve tri ure mediacije. Mediacija v gospodarskih sporih pa bo za stranke v celoti plačljiva.

ARS V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH

Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih se omejuje predvsem na razmerje med postopki ARS in sodišči. Podatki kažejo, da je to razmerje podrobneje urejeno predvsem na področju mediacije. Izmed držav članic EU so za predstavitev izbrane Anglija in Wales, Nizozemska in Nemčija. Nizozemska velja za zelo napredno na področju sodišču pridružene mediacije. Anglija in Wales sta zanimiva zaradi specifičnih ukrepov, ki merijo na povečevanje uporabe postopkov ARS. V Nemčiji je civilna procesna zakonodaja omogočila uporabo postopkov ARS tudi v fazi sodnega postopka; sodišču pridružena mediacija je v razvoju. Izmed držav nečlanic sta iz evropskega prostora predstavljeni Norveška, ki je v svoji civilni procesni zakonodaji odprla široke možnosti uporabe mediacije, in Hrvaška, ki pilotski projekt mediacije izvaja na več prvostopnih sodiščih in enem sodišču druge stopnje. Sodišča v ZDA pa uporabljajo ne le mediacijo, ampak celo paleto različnih postopkov ARS.

ANGLIJA IN WALES

ARS, še posebej v njihovi zgodnji fazi, se je konec devetdesetih let poskušalo vzpodbuditi s kombinacijo ukrepov, ki segajo na področje predtožbenih protokolov, aktivnega vodenja zadev s strani sodišča in stroškovnih sankcij za stranke, ki nerazumno zavrnejo alternativno reševanje sporov.

HRVAŠKA

Republika Hrvaška je leta 2003 sprejela Zakon o mirenju, ki ureja postopek posredovanja, mediacije oz. konciliacije v civilnopravnih sporih. V praksi je Republika Hrvaška prvi pilotni projekt mediacije uvedla leta 2006, in sicer pri devetih prvostopnih sodiščih. V letu 2007 je tak projekt uvedla tudi pri enem Višjem sodišču. Leta 2008 se je program širil še na šest prvostopnih sodišč.

NEMČIJA

Nemški zakon o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung, ZPO) v 278. členu določa, da si mora sodišče ves čas postopka prizadevati, da bi se spor ali vsaj posamezna sporna vprašanja rešili na miren način. Stranke lahko sodišče ob njihovem soglasju napoti v postopek mirnega reševanja spora k sodniku, ki opravlja tovrstne naloge; lahko pa sodišče strankam predlaga tudi izvensodni postopek mirnega reševanja spora. Zakon, ki se nanaša na uvedbo zakona o pravdnem postopku (Gesetz betreffend die Einfuehrung der Zivilprozessordnung; ZPOEG) je v členu 15.a določil, da deželni zakoni lahko opredelijo, da je v določenih zadevah vložitev tožbe dopustna šele potem, ko stranki predhodno poskušata spor rešiti po mirni poti. Raziskava je pokazala, da so bile posamezne zadeve rešene veliko hitreje kot v sodnem postopku, stranke pa so bile bolj zadovoljne tako s postopkom kot s končnim rezultatom.

NIZOZEMSKA

Nizozemska ima dobro razvito mediacijo tako v zasebnem kot javnem sektorju, pri čemer nima posebnega zakonodajnega okvira za mediacijo. V obdobju med leti 2000 in 2002 se je na Nizozemskem oblikovala politika nadaljnjega razvoja ARS. Prvi začetki nacionalnega projekta sodišču pridružene mediacije na Nizozemskem segajo že v leto 1999, ko se je pričel raziskovalni projekt.. Po zaključenem obdobju preizkušanja različnih poskusnih modelov je Ministrstvo za pravosodje uvedlo nacionalni program sodišču pridružene mediacije, ki se izvaja od aprila 2005. Vsa sodišča so bila dolžna v roku dveh let vzpostaviti lastne mediacijske sheme. Prav tako so se v istem roku vzpostavile pravne informacijske pisarne. Stranke tako danes na Nizozemskem lahko vstopijo v postopek mediacije po treh poteh: na prostem trgu, preko pravne informacijske pisarne ali pa na podlagi napotitve s strani sodišča. Stroški postopka mediacije so na Nizozemskem odvisni od načina pričetka mediacije in od tega, ali je katera od strank upravičena do brezplačne pravne pomoči. Če so bile stranki napotene v mediacijo s strani sodišča, se strošek prvih dveh ur in pol mediacije krije iz sklada brezplačne pravne pomoči. Na ta način se vzpodbuja uporaba mediacije. Stranke plačajo le nadaljnje ure. Sodišča stranke napotijo v mediacijo le k mediatorjem, ki so pridobili certifikat pri NMI. Ti mediatorji so zaključili šest dnevno šolanje in se redno udeležujejo nadaljevalnega izobraževanja, letno pa opravijo vsaj štiri mediacije. NMI vodi register mediatorjev, ki pridobijo navedeni certifikat.

NORVEŠKA

Reforma norveškega civilnega procesnega prava je leta 2005 privedla do sprejetja zakona (Act of 17 June 2005 No. 90 relating to mediation and procedure in civil disputes - the Dispute Act 2005/90; DA), ki je odprl široke možnosti uporabe tako izvensodne kot sodne mediacije. Stranke lahko že pred vložitvijo tožbe zaprosijo sodišče za pomoč pri mirnem reševanju spora (DA, oddelek 7). Sodišče strankam pomaga na ta način, da na njihovo zaprosilo imenuje mediatorja z liste mediatorjev pri sodišču; nima pa v tej fazi nobenih drugih pooblastil. Splošno pravilo je, da se morajo pred vložitvijo tožbe stranke obrniti na poravnalni svet; od tega pravila je nekaj izjem. Če sta stranki pred vložitvijo tožbe že poskušali doseči mirno rešitev spora v izvensodni mediaciji, a do poravnave ni prišlo, se lahko tožnik odloči, ali bo vložil tožbo, ali pa bo predhodno poskušal doseči poravnavo še pred poravnalnim svetom (DA, oddelek 6-2). Mediacija je bila poskusno vpeljana na nekaterih prvostopnih in pritožbenih sodiščih v letu 1997.

ZDA

Številna ameriška zvezna sodišča, tako prvostopna kot pritožbena, so v osemdesetih in devetdesetih letih začela uvajati postopke ARS. Mediacija se je v navedenem obdobju uveljavila kot najpogosteje uporabljeni postopek, pri čemer je prevladovala sodišču pridružena mediacija. Le redka sodišča so mediacijo zagotavljala preko zasebnih ponudnikov. Na drugem mestu je bila arbitraža. Začetki nekaterih danes obstoječih programov mediacije in arbitraže segajo celo v sedemdeseta leta. Pogosto so sodišča nudila kombinacije mediacije in arbitraže. Tudi sumarno porotno sojenje je bil dokaj pogosto uporabljen postopek. Manj sodišč se je v preteklosti odločalo za zgodnjo nevtralno oceno. Na podlagi izkušenj sodišč s tovrstnimi postopki je bil leta 1998 sprejet the Alternative Dispute Resolution Act (ADR Act). Ta zakon ameriškim zveznim sodiščem daje izrecno pooblastilo za uporabo ARS v sodnih postopkih. Sodišča lahko sama izberejo vrsto postopka ARS, ki ga bodo izvajala. V vseh postopkih ARS morajo sodišča zagotoviti zaupnost. Sodišča sama oblikujejo postopke in kriterije izbire nevtralnih tretjih oseb, ki pomagajo strankam pri iskanju mirne rešitve spora; poskrbeti morajo tudi za to, da je na razpolago zadovoljivo število tretjih nevtralnih oseb. ADR Act dopušča tako vključitev sodnikov v postopke ARS, če so posebej šolani za to, kot tudi vključitev zasebnega sektorja. Sodišča odločijo ali bo nevtralnim tretjim osebam pripadla nagrada za njihove storitve; pri opredelitvi višine se upoštevajo obstoječe smernice. V preteklosti je zlasti mediacija temeljila na pro-bono opravljenih storitvah mediatorjev. Nevtralnim tretjim osebam se lahko povrnejo tudi potni stroški, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem njihove naloge. V praksi se danes pri ameriških zveznih sodiščih izvajajo zlasti naslednji postopki ARS: mediacija, arbitraža, zgodnja nevtralna ocena, sumarno porotno sojenje, mini sojenje, poravnalni teden, ocena zadeve (»Michigan mediation«), postopki med-arb. Danes mnoga zvezna sodišča nudijo strankam po dva programa, nekatera sodišča pa celo širšo paleto programov.

Opomba: besedilo povzeto po predlogu Vlade RS št. 00720-13/09 z dne 27.08.2009